Kako je Internet postal svetovno komunikacijsko omrežje in kako je dostop do njegovih storitev postal človekova pravica po deklaraciji ZN Od znanstvenega projekta do svetovnega omrežja

1958

predsednik ZDA,  Eisenhower zahteva proračunska sredstva sredstva za inovacije v sklopu ameriške obrambne raziskovalne agencije  ARPA.  Sredstva so bila odobrena v okviru proračuna letalskih sil ZDA.

1961

Ben Kleinrock, profesor računalništva na univerzi UCLA, napiše prvo knjigo o paketnem preklapljanj, kot sistemu za prenos informacij, “Information Flow in Nets Communications

1962

J.C.R. Licklider & W. Clark  napišejo   prvo knjigo o konceptih interneta, “On-Line Communications Computer Man.”

RAND Paul Baran, iz RAND Corporation (vladna agencija), je po naročilu ameriških letalskih sil ( Air Force) napiše  študijo o tem, kako bi lahko  ameriška vojska ohranila svojo poveljevanje in nadzor nad raketami in bombniki, v primeru napada na ozemlje ZDA z atomsko bombo.

Načrt za tako poveljniško omrežje je bil predvsem  načrt za vojaški raziskovalno-komunikacijski system , ki  bi preživel jedrski napad. Upravljanje naj bi bilo  decentralizirano, tako da  v primeru napada  posamezne lokacije v ZDA  bi ameriška  vojska še vedno lahko  imela nadzor nad jedrskim orožjem za protinapad.

Končni dokument BBN podaja več načinov za doseganje tega cilja z  razvojem raziskovalnega omrežja. Končni predlog  za tak tip omrežja   je bil paketno komutirano omrežje.

»Paketno preklapljanje je način usmerjanja  podatkovnih paketov v obliki v datagramov,  ki nosijo podatke o izvoru in namembnosti informacij  ter naslov za  posredovanje teh paketov iz enega računalnika v drugega, dokler  informacija  ne  prispe na  končni cilj  oziroma na končni računalnik. Ta princip  je bil ključnega pomena za izvedbo načrtovanega  računalniškega omrežja. Če so se paketi  izgubil na poti je vir podatkov pakete poslal ponovno.”

1964

Paul Baran napiše prvo knjigo o uporabi  sporočil organiziranih kot  blok paketov za izmenjavo informacij v distribuiranem porazdeljenem omrežju (“Distributed komunication networks”)

1965

Prvi omrežni eksperiment s tehnologijo BBN se zgodi v tem letu : Larry Roberts na MIT Lincoln Lab poveže , dva računalnika, ki  govorijo en  z drugim z uporabo paketno komutirane tehnologije

1966

ARPA  začne z delom na projektu  decembra 1966. Larry Roberts je glavni znanstveni vodja projekta.

1968

ARPANET , pogodbo  z  Bolt, Beranek in Newman (BBN)  prenese na  univerzo v Cambridgu, Massachusets

1969

BBN  izbere  Honeywell  Inc za  dobavitelja stikal. . Fizičnega omrežja zgradijo   leta 1969. Omrežje  povezuje 4  vozlišča: University of California v Los Angeles, SRI (Stanford Research Institut), University of California v Santa Barbari, in University of Utah. Mreža je je zagotavljala prenos podatkov s hitrostjo 50 Kbps.

1972

Prvi program  za elektronsko pošto  izdela  Ray Tomlinson iz BBN. Advanced Research Projects Agency (ARPA) see preimenuje  v Defense Advanced Research projekti agencija (ali DARPA) Mreža ARPANET  uporablja protokol za prenos podatkov, ki je bil znan kot: Network Control Protocol ali NCP za prenos podatkov. To omogoča komunikacijo med računalniki pod pogojem, da so  povezaniv isto omrežje.

1974

V letu 1974 se pojavi prvič  izraz internet.  Vint Cerf in Bob Kahn iz SRI objavijo prispevek v ACM o protokolu za nadzor prenosa “Transmission Control Protocol”. Zato se ta dva znanstvenika štejeta kot očeta  omrežja Internet. Ministrstvo za obrambo ZDA  začne eksperimentirati s protokolom TCP/IP in kmalu sprejeme odločitev, da je to najbolj primeren  protokol za prenos podatkov v  njihovem  omrežju  ARPANET. To leto štejemo za leto rojstva Interneta.

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET – Število povezanih računalnikov : 23 +

1976

Dr Robert M. Metcalfe razvije Ethernet, ki je omogočil izjemno hiter prenos podatkov po  koaksialnem  kablu .Pojava te tehnologije je  ključna  za razvoj lokalnih omrežij. Začne z delom projekt za paketni satelitski prenos in njegova  praktična uporaba. SATNET, Atlantsko  paketno satelitsko  omrežje začne delovati.  To omrežje poveže  Združene države Amerike z Evropo. Presenetljivo je, da ga uporablja tudi konzorcij INTELSAT, ki je  v lasti držav  izven ZDA in vladnih organizacij iz ameriške administracije.

Razvijejo protokol UUCP (Unix-to-Unix Copy),v okviru  AT & T Bell Labs, ki potem postane sestavni del  operacijskega sistema UNIX. Ministrstvo za obrambo je začel eksperimentirati s protokolom TCP / IP in kmalu  sprejeme odločitev, da je to protokol, ki ga  potrebujejov  ARPANETu.

Hrbtenice: 50Kbps ARPANET, plus satelitski radio in povezave , število povezanih računalnikov -: 111

1979

Steve Bellovin, podiplomski študent na univerzi v Severni Karolini, in programerji Tom Truscott in Jim Ellis. ustanovijo USENET (decentralizirana omrežna  skupina za novice ), ki temelji na uporabo protokola  UUCP. IBM oblikuje omrežje  BITNET (Because is time for networking) in ga da na uporabo ameriškim univerzam. Uporablja IBM tehnologijo za prenos podatkov, elektronsko pošto in storitev  listservs. Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, plus satelitski radio in povezave –število povezanih računalnikov : 111 +

1981

National Science Foundation ameriške administracije  ustvari zasnovo  hrbtenice  CSNET, ki ima  linije  s hitrostjo prenosa 56 Kbps in poveže  ustanove, ki do takrat niso imele  dostopa do ARPANETa. Vinton Cerf predlagala načrt za inter-omrežne povezave med CSNET in ARPANET.

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, plus satelitski radio in povezave – število povezanih računalnikov: 213

1983

Ustanovljen je odbor za  Internetne Aktivnosti  ( Internet Activities Board – IAB). Sprejet je odlok, da vsak računalnik ali  naprava, ki želi biti priključen  ARPANET  mora uporabljati  protokol TCP / IP.  To velja od 1. Januarja 1983 naprej. TCP / IP je postal dejanski  internetni  protokol in je nadomestiti NCP v celoti. University of Wisconsin razvije imenski prostor omrežja: Domain Name System (DNS). To je omogočilo, da so  internetni paketi  dobile ime domene, ki jo strežnik  baze podatkov DNS-a prevede v ustrezni številčni naslov protokola  IP. Ta način naslavljanja  je veliko sprejemljivejši  za ljudi zlasti pri dostopu do drugih strežnikov, saj ni bilo več mogoče si zapomniti naslove vseh povezanih računalnikov.

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, plus satelitske radio in povezave –Število povezanih računalnikov in naprav: 562

Oblikovanje BITNET, ki ga IBM, “ker je to njegova tehnologija še naprej finančno podpira.

1984

ARPANET se  razdeli  na dve omrežji: MILNET in ARPANET. MILNET je namenjen  potrebam vojske in ARPANET pa je namenjen, da služi    kot  orodje pri raziskavah informacijskih omrežij in novih omrežnih tehnologij. US Department of Defense še naprej podpira finančno  obe omrežji.

Potrebna nadgradnja CSNET-a se financira prek  sklenjene pogodbe za MCI (teleoperater).Postavijo se nove močne povezave znane kot i T1 linije s hitrostjo , 1,5 Mbps. To je za  25-krat hitreje od  starih 56 Kbps linij. IBM bi zagotovil napredne usmerjevalnike in Merit  (vladna agencija ZDA) prevzame  upravljanje omrežja. To novo omrežje je  bilo imenovano  NSFNET (National Science Foundation Network),  stare linije so ostali v lasti omrežja  CSNET.

1985

Agencija za znanost ZDA, National Science Foundation je začela uvajati  nove T1 linije, postopek se je   končal leta 1988.

Hrbtenice: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, 1.544Mbps (T1) NSFNET, plus satelitske in  radio in povezave – število povezanih naprav: 1961

1986

Univerze, raziskovalci in znanstveniki  ustanovijo Internet Engineering Task Force ali IETF s ciljem zagotovljanja  strokovnega   foruma za potrebe  tehničnega  usklajevanja pri razvoju  rešitev in standardov   TCP/IP skladovnice protokolov skupaj  z izvajalci projekta   ARPANET, US Defense Data Network (DDN) iz DARP-e.

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, 1.544Mbps (T1) NSFNET, plus satelitske radio in povezave –povezan naprave : 2308

1987

Omrežji BITNET in CSNETse združita v Corporation Networking,  ki je korporacija za pospešeno  za raziskovanje  in izobraževanje  s kratkim imenom CREN.

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, 1.544Mbps (T1) NSFNET, plus satelitske radio in povezave – število povezanih naprav: 28.174

1988

Kmalu po zaključku izgradnje  hrbtenice NSFNET z linijami T1, se je  promet na omrežju  povečal tako hitro, da je NSF začela z načrti za   nadgradnjo omrežja takoj za tem. .

Hrbtenica: 50Kbps ARPANET, 56kbps CSNET, 1.544Mbps (T1) NSFNET, plus satelitske  in radio povezave – Število povezanih naprav : 56.000

Omrežje CSNET (ki jebilo  sestavljeno  iz linij s hitrostjo prenosa  56kbps) je bilo ukinjeno, ker je izpolnilo svoje cilje in naloge. Ustanovljen je bil  CREN. Ključna značilnost CREN omrežja je bila, da so njegovi člani (univerze) sami skozi članarino financirali delovanje mreže.

Jugoslavija:

V Jugoslaviji začnemo z izgradnjo akademskega omrežja YUNAC, ki je del Evropskega programa EUREKA -8, ali COSINE. Omrežje je zasnovano na protokolih ISO/OSI.  Projekt z 2FTE po organizaciji financira zvezni sklad za razvoj iz Beograda. Vključeni so: Fakulteta za elektrotehniko Beograd, SRCE- Sveučilišni računski centar, Zagreb, Institut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Univerza v Mariboru – Računski center in Računski center Univerze v Ljubljani.  Vodja projekta prof.dr.Borka Jerman-Blažič.  Na Institutu vzpostavijo mednarodno vozlišče za elektronsko pošto po protokolu X.400. Vozlišče omogoča komunikacijo z Internetom tako, da pošta potuje do Pariza do vozlišča omrežja EARN – evropska različica omrežja BITNET in od tam do vozlišča na Columbia University v New Yorku. Vozlišče v Parizu opravi pretvorbo protokola X.400 v Internetni  standard RFC 822 in tako zagotovi potovanje jugoslovanske pošte po Internetu. Vstopno vozlišče za YUNAC je na Institutu Jožef Stefan. Opravljena je registracija za vrhnjo domeno .YU. Nosilec domene: prof.dr.Borka Jerman-Blažič.

1990

YUNAC nabavi hitro stikalo za povezavo v evropsko infrastrukturo akademskih omrežij po protokolu X.25. Stikalo je postavljeno na Institutu Jožef Stefan. Pogajanja z zveznimi organi za dovoljenje za priklop na to mednarodno omrežje in na javno omrežje za prenos podatkov JUPAK (ki deluje po protokolu X.25 in je strateškega značaja za državo) poteka počasi. YUNAC nabavi prve SPARC +1 postaje  s programsko opremo za X.25.       

1991

Agencija NSF ustanovi novo omrežje, imenovano NREN, National Research and Educational  Network. Namen tega  omrežja je bil zagotoviti poligon za raziskave  prenosa podatkov z velikimi hitrostmi in mrežnih tehnologij. Omrežje ni bilo namenjeno komercialni uporabi in prenos velikih količin podatkov ni bilo dovoljeno

Hrbtenica: delna 45Mbps (T3) NSFNET, nekaj zasebnih hrbtenic, plus satelitske radio in povezave – Število povezanih naprav: 617.000

Laboratorij za odprte sisteme in mreže Instituta Jožef Stefan , Ljubljana, Slovenija z enkapsulacijo TCP/IP  v  X.25 (na postaji SPARC +1) poveže  Ljubljano z Amsterdamom in vstopi v omrežje Internet.

Pred tem si zagotovi dovoljenje omrežja EASYnet, ki ga financirajo raziskovalne ustanove kot je CERN in NIKHEF iz Amsterdama ter IBM   za prenos paketov TCP/IP iz Ljubljane v Internet. Paketi potujejo do infrastrukture IXI na Dunaju, od tam prek CERN-a v Ženevi v Amsterdam v institut za fiziko in matematiko NICKEF.  DNS (še vedno  za  Yu) se prenese iz Univerze v Berkleyu na računalnik SPARK  in vzpostavi delovanje  elektronske pošte po protokolu TCP/IP.

1992

Internet v dobi komercializacije:

Leto 1992 štejemo za začetek obdobja komercializacije Interneta, ki se kaže tudi v napovedi, da bo naslovni prostor internet kmalu izčrpan in da Internet potrebuje nov protokol in sistem naslavljanja.  Obstoječi sistem po protokolu IPv4  lahko zadovolji potrebe po 32-bitnih  internetnih naslovih le še nekaj let.  IETF  razvije nov protokol  IPv6 in njegov 128-bitni naslovni prostor, vendar obstoječi sistem 32-bitnih naslovov znan kot  CIDR je zelo  trdno zasidran. Razvoj IPv6 traja nekaj let. Rešitev je bila izbrana na podlagi evalvacije treh konkurenčnih sistemov.

Pojav  World Wide Web (WWW) je bil eden od najbolj vznemirljivih internetnih  razvojnih prebojev. Ideja hiperteksta je obstajala  približno  več kot desetletje, vendar je šele  leta 1989 skupina znanstvenikov  na Evropskem centru za raziskave delcev (CERN) v Švici razvila nabor protokolov za prenos hiperteksta (HTTP) preko interneta. V začetku leta 1990 se je ta skupina  okrepila  z ekipo iz National Center for Supercomputing Applications (NCSA), ki je delovala v sklopu  University of Illinois – eden od superračunalniških centrov ameriške agencije  NSF. Rezultat tega sodelovanja je bil NCSA Mosaic, grafični  hipertekstne brskalnik, ki je interneta predvsem  zaradi eksplozije  pojava  “spletnih strani” odpeljal v neobvladljive razsežnosti in  ga  približal slehernemu  uporabniku.  Internet NI VEČ  raziskovalno omrežje, je svetovna komunikacijska infrastruktura.

Poleg  tehničnega napredka, ki ga je Interneta prinesel na področju gospodarstva  v  20 stoletju kot najbolj pomembna tehnološka inovacija stoletja  je še bolj pomembno dejstvo glede njegove vloge pri napredku družbe in družbenih dejavnosti.  Internet je postal del nacionalnih slovarjev  in je omogočil . To je bil sprejet s strani poslovne skupnosti, pri čemer je posledica eksplozije ponudnikov storitev, svetovalci, knjige in televizijskega prenosa. To je bilo povod za prost pretok Software.

Free Software Movement veliko dolguje oglasne sisteme deska, ampak res prišel v svoje na internetu, zaradi kombinacije sil. Javnega značaj zgodnjih interneta sredstva zagotovila, da je velik del svoje mreže software nezaščiteno. Pojav anonimni FTP, ki distribucijo mehanizem, ki bi lahko skoraj vsakdo uporabi. Network skupin novic in adresarjev ponudil odprto komunikacijo mediju. Ne nazadnje so Richard Stallman je začel projekt GNU in ustanovil Free Software Foundation. Leta 1990 je Linus Torvalds napisal Linux, popularni (in brezplačni) klon  operacijskega sistema UNIX.

Ustanovljen  Internet Society. Prvi član iz Slovenije: prof.dr. Borka Jerman-Blažič

World-Wide Web sprosti CERN.

NSFNET hrbtenico nadgradijo s T3 (44.736Mbps) linijami.

InterNIC ustvaril NSF za zagotovitev posebne storitve Internet: imeniške podatkovne zbirke in storitev (za AT & T), registracija storitev (za Network Solutions Inc), in informacijske storitve (z General Atomics / CERFnet).

Marc Andreessen in NCSA in University of Illinois razvije grafični uporabniški vmesnik za WWW, ki se imenuje “Mosaic za X”.

Prvi član iz Slovenije v letu 1992: Borka Jerman-Blažič

Hrbtenice: 45Mbps (T3) NSFNET, zasebno med seboj povezane hrbtenice, sestavljene pretežno iz 56kbps, 1.544Mbps, in 45Mpbs linij, plus satelitske radio in povezave – Število povezanih naprav: 2.056.000

1993

Slovenija:

Minister za znanost dr.Tancig vzpostavi ARNES (javni zavod), ki ponuja le storitve X.400 in domuje v stavbi Instituta Jožef Stefan. Slovenija v drugi polovici leta dobi domeno .SI.

ARNES končno se začne ukvarjati s TCP/IP in vzpostavljati DNS za  domeno. SI.

1994

Večjih sprememb  na fizičnem omrežju ni. Najpomembnejši dogodek tega obdobje je izjemna je rast Interneta. Veliko novih omrežij je  bilo dodanih  na hrbtenico NSF. Več sto tisoč novih naprav i so v l.1994  bili dodani na INTERNETu.

Pizza Hut ponuja pizza naročanje na svoji spletni strani.

Odprejo  Virtual, prva kibernetska banka..

Tehnologijo ATM (Asynchronous Prenos Mode, 145Mbps) postavijo na  hrbtenici  NSFNET omrežja.

Hrbtenice: 145Mbps (ATM) NSFNET, zasebne med seboj povezane hrbtenice, sestavljene pretežno iz 56kbps, 1.544Mbps, in 45Mpbs linije, plus satelitski radio in povezave – Število povezanih računalnikov : 3.864.000.

1995

Agencija National Science Foundation  se odloči, da od od  30. aprila 1995 ne  dovoli več  neposrednega  dostopa do hrbtenice NSF. Agencija  National Science Foundation sklene pogodbo s štirimi podjetji, ki skrbijo za vzdrževanje hrbtenice NSF omrežja.  Internet pa začne zagotavljati l pravico govora in nastopa številnim pripadnikom narodov in narodnosti po celem svetu. Zagotovil je transparentnost informacij in gospodarski napredek.

Hrbtenica: 145Mbps (ATM) NSFNET (sedaj zasebna), zasebne med seboj povezane hrbtenice, sestavljene pretežno iz 56kbps, 1.544Mbps, 45Mpbs, 155Mpbs linij, plus satelitske radio in povezave – število povezanih naprav: 6.642.000

Večina internetnega prometa se izvaja prek z hrbtenic neodvisnih ponudnikov za dostop do  internetnih storitev, vključno z MCI, AT & T, Sprint, UUnet, BBN planet, ANS, in še več.

Slovenija v letu 1996 ustanovi društvo  Internet Slovenija, društvo za razvoj računalniških komunikacij, ki postane član ISOC World.

1996

IETF in Internet Society, organizacije, ki nadzirajo razvoj  INTERNETa, raziskujejo nove TCP / IP tehnologije da  bi zagotovil dostop za   4,3 milijarde potencialnih  uporabnikov.  Novi protokol in naslovni prostor imenujejo IPv6.

Ustanovljen je projekt Internet2.

Hrbtenice: 145Mbps (ATM) NSFNET (sedaj zasebna), zasebne med seboj povezani hrbtenice, sestavljen pretežno iz 56kbps, 1.544Mbps, 45Mpbs, in 155Mpbs linij, plus satelitske radio in povezave – ponudniki internetnih  storitev: več kot 15000000, in število hitro raste

1999

V tem letu  je pomemben  pojav  brezžičnih tehnologij, imenovanih IEEE  802.11b, bolj na splošno znanih kot  Wi-Fi,  ki postanejo sestavni del  vsakega prenosnega računalnika ali naprave.

2005

V tem letu se začne,  akcija »one  Laptop Per Child« projekt, ki ima za cilj zagotoviti ustrezno izobraževanje  s cenenimi  prenosniki vsem otrokom povsod  svetu. Temelj projekta so netbooks  – prenosniki za otroke  z daljšo življenjsko dobo baterije in vgrajeno v Wi-Fi povezljivost, ki stanejo le 100 USD.

Pojavijo se dlančniki z multi-touch tehnologijo, ter  tablični računalniki, in pametni mobilni telefoni. Ta tehnologija dopolnjuje tradicionalno touch-screen tehnologijo, ki  omogoča  prijazno  uporabniško komunikacijo z računalnikom. Pomembnost tega je v nadomeščanju klasičnih tipkovnic.

2010

Decembra  leta 2010 v ZDA  začnejo z implementacijo  4. generacije brezžičnih omrežij, ki omogoča visoke hitrosti pri povezavi naprav, kot so mobilni telefoni, tablični računalniki,  in do  ostalih mobilnih naprav. V letu 2011, tehnološka podjetja intenzivno razvijajo tehnologijo, ki bo zagotovila sodobnost in učinkovitost izobraževalnega sistema z uporabo internetnih tehnologij povsod po svetu.

Sedanjost in prihodnost

Nove tehnologije, imenovane po protokolu  IPv6,  bi morale nadomestiti  IPv4 tehnologijo. IPv4 omogoča naslove za  manj kot 4.300.000.000 neposredno povezanih  internetnih naprav.  Naslovni prostor IPv4 je izčrpan in problem nastaja zaradi  dejstva, da  je  svetovnega prebivalstva  (v letu 2009) že  precej več kot 6.500.000.000 in  da s pojavom RFID tehnologij  potreba po internetnih naslovih postaja čedalje bolj  pereča. Teoretična ocena je, da če bi vsak človek  na zemlji imel računalnik in mobilni telefon, bi potrebovali  13000000000 internetnih  naslovov. V tem času to lahko zagotovi le naslovni prostor protokol  IPv6. Vendar je prehod na IPv6 še zmeraj počasen. Statistika pravi, da je le 5% vseh naprav na internet naslovljenih s protokolom IPv6.

Združeni narodi so Maja 2011 sprejeli deklaracijo s katero se dostop do Interneta uvršča med človekove pravice.

Internet v l.2009 – vizualizacija povezav