Ob 20-letnici prve internetne povezave v Sloveniji : I del

1. Zametki razvoja Interneta v drugi polovici 20. stoletja

Razvoj podatkovnih komunikacij v letih 1985-1995 in relativno pozen prihod Interneta v Sloveniji je rezultat dogajanj v razvitih državah sveta: Evrope in ZDA ter v poznih osemdesetih pri nas doma. Razvoj vede danes znane kot znanost o omrežjih (network science) se je oblikoval tekom dolgoletne vojne za prevlado enega od dveh razvijajočih se arhitekturnih modelov podatkovnih komunikacij. Ta dva modela sta znana kot model Mednarodne organizacije za standardizacijo ISO/OSI (International Standard Organization, Open Systems Interconnection) in kot arhitekturni model omrežja ARPANET, ki je dobilo ime agencije ARPA Ministrstva za obrambo ZDA (Advance Research Project Agency), ki je projekt financirala in nadzorovala. Projekt ARPANET in omrežje, ki je ob tem nastalo je pozneje v akademskih krogih dobilo ime Internet. Vojna teh konceptov je trajala približno 30 let, od poznih šestdesetih do zgodnjih devetdesetih, ki jih štejemo za obdobje komercialnega Interneta in kot obdobje zmagoslavnega pohoda Interneta po vseh celinah sveta. Koncept modela ISO/OSI model so podpirali predvsem tedanji monopolisti na področju telekomunikacij znani, kot podjetja za pošto in telekomunikacije (PTT). Model ARPAneta pa klub dobaviteljev in proizvajalcev računalniške opreme, predvsem iz ZDA. Vojna se je končala v prvih letih zadnjega desetletja 20. stoletja z zmago modela raziskovalnega omrežja Internet, ki se je v l. 1992 preoblikoval v komercialno omrežje in tako postal prisoten povsod po

svetu. Ves čas trajanja te vojne niti ena od obeh arhitektur, ki sta bila predmet spora ni bila ne dorečena in ne popolnoma razvita in tako je podobno kot v drugih zgodovinskih primerih znanosti in tehnike je tudi ta vojna imela pozitiven učinek na razvoj temeljev in splošno sprejetih konceptov nove vede, vede o omrežjih. Oba arhitekturna modela sta izhajala iz dveh nasprotujočih si konceptih podatkovnih komunikacij, ki sta oba prispevala k nastanku tehnične vede o omrežjih. Temelji te vede so pozneje postale izhodišče za razvoj implementacij, ki jih danes poznamo, kot storitve elektronskih komunikacij med katerimi uvrščamo prenos govora, video-vsebin, elektronske pošte, spleta ter pridruženih družabnih spremljevalcev. Med njimi pa so vsekakor najbolj znana družabna omrežja, s kapitalsko vrednostjo na trgu 21. stoletja, ki gre v nebo.

Temelj obeh konceptov pa so t.i. »sloji« v podatkovnih komunikacijah, ki so se kot koncept pojavili v zgodnjem obdobju računalništva konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obdobje sedemdesetih let je obdobje, ki je ponujalo uporabnikom računalnike z najmanj 30 različnimi računalniškimi operacijskimi sisteme (med njimi, Multics/UNIX, VMS, IBM OS, DOS) in ki ga je najbolj zaznamoval utemeljitelj računalništva Norbert Weiner je v novi znanstveni disciplini – računalništvo (computer science) vpeljal pojem »črne škatle« in jo je opredelil kot sistem storitev na njenem obrobju, ki jih zagotavlja ostalim komponentam v računalniku. Delovanje črne škatle v notranjosti oziroma način kako je bila narejena ni imel noben vpliv na njeno vlogo v računalniškem sistemu. Razvoj slojevite omrežne arhitekture izhaja iz koncepta črne škatle in vpeljanega koncepta abstrakcije na področju tehnike, tako tipičnega za do tedaj obstoječe klasične znanstvene vede (med prvimi, ki so vpeljali abstrakcijo je bil Gallilej z enačbami o poteh topovskih krogel ter veliko pozneje tudi Isaac Newton) vendar malo manj uporabljana na področju tehničnih ved. Vojna dveh omrežnih konceptov se je vrtela

okrog abstrakcije pri določanju načina delovanja mrežnih sistemov, vendar le ti po naravi niso bili čisto znanstveno-tehnične rešitve ampak predvsem politične, zgodovinske in še kar je najslabše pri vsem tem predvsem ekonomske. Ekonomska plat izbire tehnične rešitve ali koncepta je najslabša možna rešitev pri razvoju znanstvenih konceptov, ker se te rešitve rojevajo z namenom spremeniti poslovni model in tako posredno odločajo o tem kdo bo na trgu služil denar.

V 30 letni vojni so se bitke vodile okrog »arhitekture nanizanih zrn na žici« (imenovanje, ki ga je dal John Day v svoji knjigi »Vrnitev k temeljem, Vzorci v omrežnih arhitekturah, 2011) in »arhitekturnega modela rahlo povezanih omrežnih sistemov« ter o najbolj primernem protokolu za prenos podatkov: povezavnega in nepovezavnega. Povezavnega so zagovarjali pristaši modela »nanizanih zrn na žici«, drugega pa pristaši Interneta.

© Slika št.1: »Vojna se je začela in po treh desetletjih tudi končala«

»Karikature v tem dokumentu so nastale v času razvoja akademskih mrež Evrope v osemdesetih letih. Avtor karikatur je prof.dr.F. Fluckiger iz CERN-a«

Lahko se seveda vprašamo zakaj je to danes pomembno in zakaj to temo odpiramo ob 20 letnici prihoda Interneta v Slovenijo? Odgovor je preprost: zato ker vojna traja še danes znotraj raznih ameriških in evropskih znanstveno-raziskovalnih iniciativ o bodočem Internetu in o tem kako naj bo ta spremenjen. Vsi novi predlogi za nadaljnji razvoj svetovnega medmrežja znani kot sestavni deli novega »Bodočega Interneta« se lahko uvrstijo med koncepti enega ali drugega zagovornika znanih nasprotnikov iz tridesetletne vojne. Kar pa je zaskrbljujoče, je predvsem dejstvo, da kljub finančni in drugi podpori različnih lobijev rešitev ni na vidiku in najverjetneje v kratkem je ne bo, vsaj vse jo ne bo do trenutka ko bo prišlo do streznitev in do določene sinergije, ki bo vodila do skupnega novega modela. Novi model bo nastal na podlagi sinteze najbolj primernih rešitev in enostavno implementacijo primerno za dobavitelje internetnih storitev in njihovih uporabnikov.

© Slika št.2: Ključne lestvice v razvoju interneta

2. Raziskovalni projekti in raziskovalna omrežja, ki so pripeljali do razcveta današnjega Interneta

Prva omrežja za prenos podatkov, ameriški ARPANET in francoski CYCLADES so zgradili računalniški strokovnjaki za operacijske sisteme in ne eksperti za telekomunikacije. V času nastajanja slojevite arhitekture operacijskega sistema, ki ga je zasnoval v l.1968 znanstvenik E.W. Dijkstra je disciplina znana kot programsko inženirstvo bilo v povojih in operacijski sistemi so tedaj bili najbolj kompleksna programska oprema na svetu. V tem času je tudi projekt ARPANET bil zamišljen kot omrežje, ki naj bi zagotovilo porazdeljeno uporabo računalniških virov v izogib koncentraciji računalniških kapacitet na eni lokaciji in možnost izvrševanja zadanih nalog na daljavo. Sistem je bil zaradi enostavnosti načrtovanja zasnovan kot slojevit arhitekturni model, ki je imel za osnovo razumevanje omrežnega sloja kot Wienerovo črno škatlo. Bistvena lastnost sloja v omrežni arhitekturi je bila v tem, da funkcionalnosti, ki jih zagotovi en sloj omrežja se ne ponoviti v kakšen drug sloj omrežja. V l.1974, s prehodom ARPAnet v akademsko sfero (Stanford Reserach Institute in drugi) je omrežje dobilo ime Internet in njegova arhitektura je bila določena kot sistem sestavljen iz 4 slojev: fizični sloj, sloj podatkovne linije, relejni sloj, ki je posredoval podatkovni promet do naslova sprejemnika podatkov (Inter NET) in aplikacijski sloj, ki je moral opraviti konkretno delo za uporabnika (v l. 1974 sta Bob Khan in »oče« Interneta Vint Cerf objavili znamenito publikacijo v reviji ACM, ki je opredelila temeljnega Internetnega protokola IP. Oba sta zato 20 let pozneje dobila ACM nagrado, ki jo v svetu računalništva imajo za enakovredno Nobelovi nagradi za znanost.

© Slika št.3: Internet v letu 1969

Ob tem je treba omeniti, da so zgradili prva komunikacijska omrežja dejansko telefonska podjetja in organizacije. V času razvoja Interneta so te organizacije imele že stoletne izkušnje pri gradnji omrežij velikih razsežnosti z lastno arhitekturo prilagojena storitvam prenosa govora. Arhitektura znana kot »sistem za preklapljanje linij« je bila predvsem primerna za gospodarsko in politično okolje v katerem so delovale PTT organizacije delovale. Do obdobja intenzivnega razvoja podatkovnih komunikacij v poznih sedemdesetih prejšnjega stoletja so ta omrežja dejansko imela le en sloj: fizičnega, ker je vso preklapljanje povezav med napravami potekalo s preklapljanjem fizičnih linij. Telefonsko omrežje pa je imelo dve komponenti: eno za prenos govornih podatkov in drugo za nadzor in za izvajanje preklapljanja. Dejanska potreba po večslojni arhitekturi ni obstajala. Takšen tip omrežja je oblikoval koncept sveta, ki je slonel na povezavno zasnovanih protokolov, namreč s preklapljanjem linij se je vzpostavila direktna povezava med uporabniki, ki je trajala do zaključka storitve in so protokoli, ki so povezavo vzpostavili bili znani,

kot povezavni. Poleg monopola na trgu govornih komunikacij so imele PTT organizacije še en monopol na področju nabave omrežne opreme, ki so jo ali same proizvajale kot je bil primer tedanjega ameriškega giganta AT&T ali pa je ta bila narejena na podlagi njihovih specifikacij. Standardi za komunikacijo so bili narejeni le zaradi potreb po povezovanju različnih škatel in so zato predvsem definirale vmesnike, ki so omogočale povezovanje z uporabnikom (odjemalcem storitve) ali s podobnim dobaviteljem te iste storitve. Ta situacija se je temeljito spremenila z deregulacijo, ki je naprej nastala v poznih osemdesetih v ZDA in z re-organizacijo velike ameriške korporacije AT&T ter veliko pozneje tudi v Evropi, ko so se državni PTT monopoli bili preoblikovani v telekome in je EU sprejela zakonodajo o liberalizaciji telekomunikacijskega trga storitev. Iz teh zgodovinskih dejstev izhaja izvor spora med omrežnimi modeli in koncepti. Namreč glavni motiv nastanka obeh modelov je bilo določiti kdo bo lastnik česa in kdo bo obvladoval trg.

Zato ni presenetljivo, da se je model »nanizanih zrn na žici« razvil v omrežni model za prenos podatkov državnih telekomov, ko je digitalizacija informacijske tehnologije zlasti pri prenosu podatkov bila na pohodu. In tukaj je nastal prvi nesporazum. V večslojnem modelu računalniškega omrežja je vmesnik definiran tako, da poveže in deluje med dvema slojema iste naprave, v modelu »nanizanih zrn na žici« pa vmesnik deluje oziroma povezuje povezane škatle z ustrezno opremo. Pojav večslojnega modela za omrežja v ZDA sredi sedemdesetih letih je povzročil veliko zmede in odpora v klubu, ki je zagovarjal koncept povezavnih protokolov, saj so računalniški proizvajalci stopili na tuje ozemlje. Strokovna in znanstvena sfera je pričakovala, da obe tedaj zgrajeni raziskovalni računalniški mreži (ARPANET v ZDA in CYCLADES v Evropi sta bila operativni že v l. 1974) naj ne bi po uspešno delovali. Vendar sta obe omrežji delovali zelo uspešno in s tem pokazali, da novi koncept deluje z najetimi vodi

in brez poštnih organizacij. V Evropi, so bile te organizacije del vladnih organizacij in so zato telekomi postavljali pravila delovanja na trgu. Med temi pravili so bila tudi tista, ki so dovoljevala priklop na omrežju le računalnikov v lasti PTT in nič drugega (primer naprave PAD (Packet Assembly and Dissasembly) v javnih omrežji za prenos podatkov po standardu X.25). Vsi vpleteni v 30 letni vojni so se sicer zavedali, da bo prihajajoči trg podatkovnih komunikacij velik. Koliko velik pa nihče še ni vedel. Še v poznih osemdesetih so evropske PTT organizacije trdile, da obseg prometa govora po telefonskem omrežju ne bo nikoli presežen z obsegom podatkovnega prometa. Kako so se motile! V tem času so mednarodni odbori za standardizacijo telekomunikacij razvijali t.i. telekomunikacijske storitve z dodano vrednostjo (Teletext in videotext) vendar idejo, da lahko druge organizacije zgradijo svoja lastna omrežja je bila zavržena v kali. V ZDA je situacija bila drugačna.

© Slika št.4: Nekateri so zgodaj ocenili kam vodi razvojna pot

AT&T je bila monopolna vendar zasebna družba in je novo nastalo

situacijo drugače ocenila. Pojav računalniških omrežij zasnovanih na večslojnemu modelu je dojela kot priložnost za vstop na obetavni trg novih storitev, in je v l.1992 prevzela v upravljanje razvito infrastrukturo (najete in povezane vode z omrežnimi usmerjevalniki) raziskovalnega omrežja Internet, ki ga je do takrat financirala in vzdrževala vlada ZDA oziroma njena znanstvena agencija NSF. To letnico štejemo tudi za začetek komercializacije Interneta.

ZDA in njene institucije so verjele v bodočnost Interneta, ki je desetletja pozneje bil razglašen tudi za največjo inovacijo 20. stoletja. Prevzeli so takoj evropski izum hipertekstovnega protokola in označevalskega jezika. Ta evropski izum, ki je nastal l. 1991 v CERN-u je bil takoj prenesen v ZDA (brskalnik NCSA Mosaic) in je po enem letu začel s komercialnim pohodom po svetu (Netscape). In to je dokončno zagotovilo zmago omrežnemu konceptu po katerem se je razvijal Internet. V tem času so imele evropske PTT organizacije probleme glede uveljavitev svojih storitev z dodano vrednostjo (ki niso bile dovolj prijazne do uporabnika) predvsem zaradi zaprtosti v svoji arhitekturi. Drug problem za katerega so iskale rešitev je bil problem kako še naprej uveljavljati model podatkovnih komunikacij s povezano zasnovanim protokolom, ki je imel zasnovo v sistemu s preklapljanjem linij.

Lahko bralci te kratke zgodovine rečejo, da ta danes nima nobenega pomena ko vendar imamo Google in Facebook! Vendar lahko zatrdimo, da je še kako je pomembna. Najprej je pomembno, da vemo kako je potekal razvoj današnjega Interneta, kakšno je njegovo dejansko stanje in kakšna bo njegova evolucija v prihodnosti. Trditev, da vse kar je bilo narejeno je le rezultat tehnike in inženirstva, in da je to bila edina pot ne drži povsem, ker se pri tem pozabljajo nastali miti in napake, ki lahko vplivajo še danes na razvoj bodočega Interneta. Dejstvo je, da kljub velikim naporom v zvezi z deregulacijo in liberalizacijo telekomunikacijskega trga storitev do velikih sprememb

na na tem trgu ni prišlo. Tehnologija in nomenklatura se je spremenila vendar so napetosti še tukaj, ker so ista vprašanja v še zmeraj v zraku zraku: kdo bo kaj prodajal? In kdo bo nadziral dohodek? Znani politični in gospodarski akterji vodijo razvoj tehnologije in vsak vleče v svoj lonec, ne glede na to kako ga kdo imenuje novi multimedijski internetni sistem IMS (Internet Muldimedia System) ali pa novi model za dostop do storitev Interneta ISP (Internet Service Provider model). Ponujene nove storitve v omrežju z novimi inteligentnimi usmerjevalniki, ki zagotavljajo nove čudovite omrežne aplikacije so samo poizkus vzpostavitev mej glede tega kdo lahko prodaja storitve in kdo tega ne sme.

Arhitektura, ki jo je zagovarjal klub PTT je ob razvoju podatkovnih komunikacij in slojevite arhitekture omrežjih vodila v slepo ulico. Vendar so PTT organizacije in nova populacija računalniških inženirjev, ki so uporabljali Internet so postali nekoliko bolj dojemljivi glede slojevite arhitekture in so ta princip začeli implementirani v svojih omrežjih. Tako na primer protokol X.25, ki se je v Evropi in pri nas v osemdesetih letih (omrežje JUPAK) uporabljal kot temeljni protokol za javna omrežja za prenos podatkov je že vseboval tri ločene sloje. Med njimi tudi sloj, ki je skrbel za komunikacijo med vmesnikom podatkovne enote (DTE, ki je pripadala uporabniku) in komunikacijske enote omrežja (DCE, ki je pripadala lastniku omrežja (PTT). JUPAK-a in pozneje v zgodnjih devetdesetih znan z imenom SIPAXa je bil v tem, da omrežje ni imelo pričakovanega prometa zaradi manjkajočih aplikacijskih storitev, ki naj bi potekale v gostiteljskih računalnikov uporabnikov priključenih na JUPAK. Vendar le ti teh standardnih aplikacij niso imele, ker so vsebovale lastniške operacijske sisteme (VAX od Digital-a, IBM-a ipd.) in njihove rešitve za prenos podatkov. Pristop vmesnika v protokolu X.25 najdemo tudi v znanih tehnologijah kot so ISDN, ATM, MPLS, WAP (ki je izjemno podoben Videotex standardu), ki so se pojavile veliko kasneje in ki se še danes intenzivno uporabljajo v omrežjih na primer MPLS.

3. Potek vojne, vloga dobaviteljev računalniške opreme in njen konec

Osnove prvih paketnih omrežij za prenos podatkov, ki so jih implementirali že omrežja ARPANET in CYCLADES so bile znane že v poznih šestdesetih. Podatki bili spakirani v kratke pakete in je njihovo pošiljanje potekalo po principu »od vozlišča do vozlišča» znanega, kot »hop by hop«. V primeru, da je vozlišče odpovedalo je bilo potrebno le te preusmeriti prek drugih vozlišč in nedelujoče vozlišče zaobiti. Vodja projekta CYCLADES, profesor L.Pouzin je predvsem zaupal v moč uporabnikovega računalnika in ne v omrežje, ki je računalnike povezovalo. Uporabnikov računalnik je po sprejemu podatkov sam ugotavljal korektnost prenosa in popravljal morebitne napake pri prenosu (ta princip velja tudi danes na Internetu). Na ta način je omrežje bilo obravnavano kot manj zanesljivo in s tem tudi bolj gospodarno (imelo je manj naprav in funkcij). Prenos podatkov so imenovali potovanje datagramov oziroma nepovezani način prenosa. Ta ideja omrežnega koncepta je postala izjemno popularna v računalniški raziskovalni sferi in je zatem postala nedotakljiva rešitev oziroma skoraj religija v razvoju Interneta. Na žalost tako kot pri drugih izjemnih inovacijah Evropa ni dojela njihov pomen. CYCLADES so bile raziskovalni projekt INRIA-e (raziskovalni državni institut Francije za področje informatike in avtomatike), ki je v sedemdesetih izgubil državno financiranje in se je evropski razvoj omrežij za prenos podatkov od tam preusmeril v model, ki so ga zagovarjale PTT organizacije. Skupnost računalniških raziskovalcev je rešitev z datagrami posvojila predvsem zaradi njene elegance, enostavnosti koncepta in usklajenosti s strukturo računalniških naprav. PTT organizacije so ta princip dojele kot anatema in dolgoletna vojna se je začela, ki je bila tako huda kot tista tridesetletna, ki je divjala več kot sto let nazaj. Fanatiki so bili prisotni na obeh bregovih, le zelo malo

© Slika št. 5: Vojna konceptov je bila surova in neusmiljena

spravljivih strokovnjakov in raziskovalcev je bilo pripravljenih na dogovor o skupnem modelu razvijajočega se omrežja. Organiziranih je bilo nešteto sestankov vendar sprave ni bilo. Predstavniki Internetne skupnosti so sklenili in se tega trdo držali, da vse kar je v Internetu mora potekati s nepovezavnimi protokoli. Pri tem so pozabili na pomembnost povezavnih rešitev, ki jih je Internet imel in na katerih je stal njegov uspeh (skoraj vsi uporabniški protokoli, splet, pošta itd). Druga stran pa nikakor ni mogla dojeti, da uspešne komunikacije lahko potekajo tudi z nepovezavnimi protokoli. Prva bitka te vojne je potekala okrog protokola X.25, ki je odigral vlogo tudi pri prihodu Interneta v Slovenijo. Skupina okrog Interneta, predvsem ameriška, je pozno dojela, da nasprotna stran deluje znotraj standardizacijskega telesa za telekomunikacije CCITT (Committee Consultatif International de Telephonique et Telegraphic, ki se je pozneje preoblikovalo v ITU – International Telecommunication Union). Ta je določal omrežne standarde in so se mu američani svojimi predlogi zelo pozno pridružili glede na dosežene standarde in dogovore. Po dolgem prerekanju je koncept datagrama le postal tudi sestavni del specifikacij za X.25 (storitev z imenom: Fast Select) vendar v praksi ta del ni bil nikoli realiziran. Naslednike tega koncepta najdemo v ATM in v MPLS tehnologiji (ta se uporablja še naprej pri nas v Sloveniji in drugod, pri zagotavljanju osnovne infrastrukture ).

Druga bitka med zagovorniki enega in drugega koncepta je potekala okrog potovanja podatkov s preskoki vozlišč ( »hop by hop«) in ali takšen koncept zagotavlja zanesljiv prenos podoben komunikacijskemu prenosu od konca-do-konca omrežja ter ali je za ta tip prenosa nujno uporabljati protokol za nadzor transporta (TCP). Klub PTT je zagovarjal stališče, da so njihova omrežja tako zanesljiva (in X.25 rešitev je res imela zanesljivost prenosa podatkov 99,00%), da transportnega protokola ne potrebujejo. Ključen motiv pri tem stališču je bil predvsem držati proizvajalce računalnikov čim dlje od

omrežja in tako zaščiti dobičkonosen posel monopolnih telekomov. Ta trda stališča obeh strani so pri nadaljnjem razvoju pripeljali do t.i. »pozicije bunkerja« iz katere ni hotel stopiti nihče ven in se dogovoriti za kompromisno rešitev.

© Slika št. 6: Povezovanje dveh omrežnih konceptov: Yalta model

Drugi problem, ki se je pojavil v tem obdobju je bila omrežna arhitektura najbolj dominantnega dobavitelja računalnikov v tem času – IBM-a in njihova arhitektura omrežja SNA (System Network Architekture). To tukaj omenjamo zaradi vzpostavitve in financiranja strani IBM akademskega omrežja z IBM-ovo tehnologijo, ki je v ZDA bilo znano pod imenom BITNET (Because Is Time for NETworking) in v Evropi kot EARN (European Academic and Research Network) v osemdesetih letih. Obe omrežji sta odigrali vlogo pri vzpostavitvi povezav za prenos elektronske pošte v omrežje Internet v času osamosvajanja Slovenije. Arhitektura SNA je bila hierarhična arhitektura, ki ni bila zmožna povezovanja v omrežne koncepte ne da bi imele enako tehnologijo in istega dobavitelja. Povezovanje omrežij različnih ustanov je bilo možno le če so ta bila sestavni del ene hierarhije SNA in so uporabljale le IBM-ove rešitve. Tako sta dva giganta, IBM in klub PTT trčila ob koncept, ki je nastajal okrog ARPANeta oziroma Interneta. IBM se je dolgo obotavljal okrog novih rešitev vendar je prisluhnil nastajajočemu klubu naprednih omrežnih entuziastov in raziskovalcem v CERN-u, Amsterdamu in Berlinu in jim financiral najete vode prek katerih so potekali različni protokoli, med njimi tudi IP (internetni protokol) ter povezavo z ameriškim delom Interneta.

Evropa (Evropska skupnost) je podpirala koncepte svojih PTT klubov, ki so bile vezane na model ISO/OSI in protokol X.25 raziskovalna sfera ZDA (prek vladne agencije za znanost NSF) je še kljubovala in razvijala koncept mreže zasnovanem na nepovezavnem protokolu IP (Internet Protocol). Evropske računalniške hiše in proizvajalci so podprle stališča svojih vlad in tako upale, da ne bodo dovolile nobeno prednost na evropskem trgu rešitvi, ki je nastajala in prihajala iz ZDA. Evropejci so imeli sicer kot rezultat projekta CYCLADES že razvit zelo dober protokol, ki je vključeval tudi rešitve za transportni protokol in ki je nastajal v odprtem znanstveno-raziskovalnem procesu pod

vodstvom delovne skupine WG.6.1 IFIP-a (Mednarodne organizacije za obdelavo podatkov, IFIP-ov svetovni kongres je gostila Ljubljana 1971 leta, v organizaciji Instituta Jožef Stefan. Kongres je zbral najbolj eminentne znanstvenike računalništva in avtomatike iz ZDA in Sovjetske zveze in je odmeval po celem svetu). Ta transportni protokol je postal mednarodni transportni protokol (TCP) za prenos med končnimi sistemi v omrežju Internet v l.1978 (Vint Cerf e tal.). Istega leta je ISO sprejel še kompleksnejši omrežni model s 7 slojno arhitekturo znan kot ISP/OSI in so IFIP-ova priporočila bila sprejeta kot specifikacija protokola za transport (OSI TP) v 4. sloju modela ISO/OSI vendar so evropske delegacije zahtevale, da protokol X.25 iz 3. sloja ISO/ OSI modela ostane povezaven protokol. Po dolgi in grenki bitki so predstavniki ZDA nekako uspeli vpeljati nepovezavni protokol v OSI 7-slojnem arhitekturnem modelu vendar z omejitvami, ki so onemogočili medomrežno povezovanje obeh konceptov. Omejitve so bile določene s postopki glasovanja nacionalnih delegacij v Mednarodni organizaciji ISO, ki so dejansko preprečevali dosega dogovora in produktivnih rešitev. Izglasovane rešitve so bile podobne prekinitvi ogenj med vojskujočimi stranmi. Komunikacija s povezavnim protokolom je lahko potekala nad komunikacijo z nepovezavnim protokolom in obratno, vendar pa te dve se nista mogla sporazumevati in komunicirati. V osemdesetih letih je protokol X.25 lahko deloval kot protokol pod-omrežja za dostop z nepovezavnim protokolom, ki je deloval nad njim in je bil popolnoma neodvisen od spodaj ležečega protokola in obratno. Ta rešitev je zagotovila slovensko povezavo v Internet novembra l. 1991. Evropska mentaliteta bunkerja je preprečila uporabo obstoječih prednosti svojega lastnega razvoja in tako zavrgla možnost, ki bi ji zagotovila vodilno vlogo pri razvoju računalniških mrež in obvladovanje trga podatkovnih komunikacij. To je eden od razlogov zakaj je Internet prišel v Evropske države EUS in EFTA o šele v osemdesetih z izjemo Velike Britanije, ki je že v sedemdesetih intenzivno raziskovala na tem

področju in sodelovala z univerzami ZDA na projektu ARPAnet. Evropska zaverovanost v centralno diktirane rešitve, ki lahko preslišijo zahteve potrošnikov je botrovala temu, da je Evropa zgubila vojno.

Slika št.7: Evropski pristop reševanja problemov

Debata okrov povezavnega in nepovezavnega načina prenosa podatkov med ZDA in Evropo in del ameriških računalniških družb, da sledijo usmeritev OSI v svojih izdelkih ( na primer računalniški dobavitelji DEC, IBM, COS, državni institut za standarde NIST, MAP) je ustvarila takšno vzdušje znotraj tehničnega odbora za OSI mednarodne organizacije ISO, da se je ta dejansko sam sesul in je zgubil kohezivno vlogo, ki mu je bila namenjena na trgu podatkovnih komunikacij. Ostal je kot koncept, večslojne omrežne arhitekture, ki pomaga pri razumevanju delovanja omrežij in identifikaciji lokacije posameznih novih tehnologij. Internet pa je postal produkcijsko omrežje iz raziskovalnega omrežja ne da bi kadarkoli postal dejanski tržni produkt.

Če sedaj zadeve pogledamo od daleč, postane jasno da so lahko obe rešitvi bili obravnavani kot dva ekstrema (ne nazadnje, povezavna oblika je bila nujna v vsakem omrežju zaradi obračunavanja porabe uporabnikom če ne za kaj drugega) v protokolnem stroju stanj. Lahko sta bile predstavljene kot stanja, ki si jih delijo dva protokolna mehanizma. Vendar v tem času oba modela sta bila obravnavana kot ekstremno različni rešitvi za katere ni bilo možno doseči sinteze, ki bi oba modela porinila naprej. Drug problem omrežij z X.25 protokolom je bila pri povezovanju z drugimi X.25 omrežji, ki so imele drugačnega upravljavca in lastnika. V skladu z na državnem monopolnem modelu delovanja PTT organizacij je povezava med X.25 omrežij bila možna le z drugim protokolom, ki je imel oznako X.75 (za komunikacijo med dve omrežji, ki so uporabljale za prenos podatkov omrežni protokol X.25).

Ker so do konca osemdesetih letih najbolj pomembne uporabniške storitve pri obeh konceptih bile elektronska pošta, virtualni terminal in prenos datotek bomo bistvene razlike v konceptih ilustrirali le s konceptom delovanja sistema za elektronsko pošto. Enako kot je deloval sistem telefonskega omrežja s centralami na obrobju, ki so telefon uporabnika in njegovo linijo povezali z lokalno telefonsko centralo, ta pa z območno in naprej s centralno ali še naprej z mednarodno (če se je hotel uporabnik povezati z uporabnikom v tujini) centralo z uporabo sistema preklapljanja linij med centralami tako je deloval tudi sistem za elektronsko pošto X.400 iz modela ISO/OSI. Najprej je elektronska pošta uporabnika iz poštnega uporabniškega vmesnika na lokalnem računalniku bila dostavljena lokalnemu sistemu X.400, ki je pošti dodal naslov X.25 sistema na katerem je obstajal X.400 sistem za naslovljenega uporabnika, če je ta sistem deloval na enaki hierarhični ravni, ki jo danes poznamo kot internetno poddomeno. Če to ni bil primer potem je pošta bila poslana centralnemu sistemu za določeno domeno v hierarhiji, ta pa

spet navzdol do X.400 sistema v poddomeni naslovnika (ilustracija naslovov X.400 je vidna na sliki 19 in 20). V kolikor je pošta X.400 potovala v tujino je morala do centralnega sistema za to državo (podobno kot pri telefonskemu omrežju v mednarodno telefonsko centralo) in potem je centralni sistem pošto dostavil centralnemu sistemu tiste države v katerem je prebival naslovnik. Ta centralni sistem je zatem po hierarhijsko urejeni lestvici potoval do naslovnikovega sistema za X.400.

Koncept v omrežju Internet je bil veliko bolj enostaven in učinkovit. Sistem za elektronsko pošto uporabnika je po dostavi elektronske pošte vzpostavil direktno povezavo s strežnikom za elektronsko pošto kjer je naslovnik imel uporabniški poštni predal. V t.i. trojnem rokovanju (zaradi vzpostavitve povezavne storitve) je protokol za elektronsko pošto ugotovil, da pošto lahko dostavi temu strežniku in jo je dostavil. Naslovnik je le pogledal ali je v njegov poštni predal kakšna pošta prišla. Komunikacija je bila direktna med strežniki za elektronsko pošto brez hierarhije in brez državnih vstopnih centralnih točk. Internet ni poznal držav ali hierarhično organiziranih institucij. Poštni naslovi so bili preprosti, ime uporabnika in ime oz. naslov poštnega strežnika. Preslikavo med imeni strežnikov, ki so bili namenjeni le uporabnikom v številčne naslove, katere je razumel IP so bili znotraj sistema za imenski prostor Interneta, ki je za uporabnika bil neviden. In večina teh preslikav je hranil v svojem priročnem spominu računalnik na katerega je uporabnik imel poštni predal.

Ob 20-letnici prve internetne povezave v Sloveniji : II del

4. Vojna omrežnih modelov in dogajanja doma

V času vojne med koncepti je bila Jugoslavija in njena znanstvena sfera navezana na ameriško znanost na splošno. Znanstveniki so odhajali v ZDA zaradi izpopolnjevanja in pridobivanju izkušenj. ZDA je bila vodilna znanstvena sila na svetu. Tudi vsa računalniška oprema, ki je prihajala v Jugoslavijo je bila ameriškega izvora. Vendar je računalništvo bilo v povoju in kakšnega resnega sodelovanja med ZDA in Jugoslavijo zlasti na strateško pomembnih področij, ki jih je financirala ARPA ni bilo. V začetku osemdesetih letih se je pojavil prvi osebni računalnik in to je bil tudi začetek poznejših slovenskih in jugoslovanskih naporov za vstop na tem obetajočem področju tehnologije in trga (Iskra in pozneje Delta). Vendar se je domača politika v osemdesetih nekoliko spremenila. V Sloveniji ne le med intelektualci družboslovci ampak predvsem v inženirskih in gospodarskih panogah so se začela spogledovanja z Evropo in zlasti z EFTA-o (Skupnost za prosto trgovino 6 evropskih držav). ISO je razvijal predstavitveni sloj šesti) omrežnega modela ISO/OSI in je potreboval znanje jezikov in znakov, ki niso pripadali latinskemu pismu. Zaradi odprtosti in uporabe cirilice je Jugoslavija postala idealna članica ISO za sodelovanje v Tehničnem odboru za nabor kodiranih znakov, ki je skrbel za 6.sloj ISO/OSI, predvsem pri razvoju 8-bitnih kodnih tabel za vzhodno Evropo in pozneje za cirilico. Sodelovanje ekspertov jugoslovanskega odbora za kodirane znake se je nadaljevalo tudi pri zametkih nastanka več-oktetnega zapisa za

znake znan kot standard ISO 10 646 ali Unicode ter pozneje pri internacionalizaciji računalniške tehnologije.

Glede uvoza računalniške tehnologije je Jugoslavija bila v tem času v nekakšnem vmesnem položaju v primerjavi z zahodom in z njenimi sosedi na vzhodu, zlasti glede dostopa strateške računalniške tehnologije med katero se je uvrščala omrežna tehnologija. Sosedne države na vzhodu so glede nabave in uporabe naprednih tehnologij bile podvržene oceni ameriškega odbora COCOM, ki je določal kaj lahko te države kupijo od dobaviteljih naprednih tehnologij v ZDA. Tako na primer Madžarski v devetdesetih letih ni bilo dovoljeno kupovati omrežno opremo s protokolom X.25. Za Jugoslavijo omejitve so bile precej milejše in tako je Jugoslavija po sprejetju Zvezne resolucije o družbenem sistemu informiranja v l. 1981 l, ki je bila v času nastanka izjemno napredna strateška odločitev potrebovala javno podatkovno omrežje za realizacijo njenih ciljev. Vodilne republike pri nastajanju javnega omrežja po protokolu X.25 sta bili Slovenija in Hrvaška. Omrežje je dobilo ime JUPAK in je postalo strateška infrastruktura države, ki pa zaradi pomanjkanja uporabniških rešitev iz modela ISO/OSI (elektronska pošta, prenos datotek ipd.) ni imela dovolj prometa. X.25 je omrežni protokol, ki nosi le podatke med povezanimi končnimi sistemi. Za generiranje prometa in funkcionalno uporabo potrebujejo ti končni sistemi v omrežju uporabniške aplikacij, ki generirajo promet. Teh pa ni bilo!!! V tem času je v Sloveniji in delno po Jugoslaviji delovalo le računalniško omrežje DECNET računalniškega dobavitelja Digital, ki je imelo lastniško tehnologijo, ki ni omogočalo povezavo z omrežji, ki niso imeli opremo istega dobavitelja. Naslovni prostor je bil nestrukturiran, raven in je dovoljeval izmenjavo elektronske pošte le med uporabniki istega omrežja, kar pomeni istega lastnika in istega upravitelja. V primeru DECNET-a je to bila slovenska raziskovalna sfera, ki je lahko komunicirala le med seboj in s kolegi iz drugih republik Jugoslavije.

Edina prednost tehnologije Digital je bila v tem, da je delovala na javnem prenosnem omrežju JUPAK, ker je imela programsko in strojno opremo z implementiranim protokolom X.25.

Nekaj elektronske pošte je konec osemdesetih v Sloveniji pritekalo v okviru skupnosti EUnet, ki ni imela prenosnega omrežja vendar je pošto dostavljalo z občasnim prenosom datotek, ki je potekal med računalniki z operacijskem sistemom UNIX in protokolom UUCP (Unix to Unix Copy Protocol). Povezave med računalniki so se vzpostavljale le s klici v telefonskem omrežju občasno v dogovorjenem času. Del EUneta Jugoslavije je deloval na Fakulteti za elektrotehniko (Leon Mlakar, Ivan Pepelnjak, Marjan Bradeško in Matjaž Rihtar).

Evropa, ki se je odločila podpreti model ISO/OSI je ugotovila, da na tem področju nekoliko zaostaja za ZDA in da zato potrebuje evropsko raziskovalno omrežje, ki bo delovalo s tehnologijo razvito po konceptu OSI.

© Slika št. 8: Razumevanje med znanstveniki in uradniki za znanost

Tako se je Komisija Evropske skupnosti v l. 1986 dogovorila s članicami skupnosti EFTA-e, da sproži raziskovalni projekt v sklopu programa EUREKA z zaporedno številko št. 8.

Projekt EUREKA 8 je imel naslov Cooperation of Open System Interconnection ali na kratko COSINE in je imel za cilj vzpostavitev akademskega in raziskovalnega omrežja Evrope z vsemi razpoložljivimi tehnologijami in rešitvami modela ISO/OSI. Potrebno je bilo pokazati, da Evropa ne zaostaja, da zmore več in da lahko s konceptom za katerega se je opredelila naredi enakovredno ameriškemu svoje raziskovalno omrežje. V času nastanka projekta COSINE je v Evropi obsojala dobro delujoča oprema za X.25 v okviru omrežij evropskih PTT uporabniških aplikacij pa je manjkalo. Raziskovalno omrežje COSINE je bilo zamišljeno kot idealen okvir za razvoj uporabniških storitev in za potrditev učinkovitosti koncepta ISO/OSI.

Sodelovanje slovenskih raziskovalcev v evropskih raziskovalno-znanstvenih akcijah COST zaradi spogledovanja z EFTA-o je bilo strani slovenske politike podpirano in zaželeno. Povabilo, da Jugoslavija stopi v EUREKO 8 glede na cilje Evrope in družbena prizadevanja v Sloveniji ni bila presenetljiva akcija Evropske skupnosti. Vabilo je prišlo na Institut Jožef Stefan, ker so njegovi raziskovalci aktivno sodelovali v raziskovalnih akcijah evropskega programa COST. EUREKA 8 je bil projekt, ki so ga same financirale sodelujoče države Evropske skupnosti (ta je imela 12 članic) in članice za prosto trgovino EFTA (takrat je imela EFTA 6 članic). Jugoslavija je postala 19. članica projekta COSINE in je morala za svojo udeležbo (kotizacijo) sama preskrbeti sredstva. Na Institutu Jožef Stefan smo tega vabila bili veseli, ker smo že pred tem v skupini za računalniške mreže pod vodstvom dr. B. Jerman-Blažič delali na projektu za slovensko PTT in imeli pripravljene osnove za

nadaljnji razvoj JUPAK-a z uporabniškimi storitvami, ki naj bi omogočili, da promet v omrežju zaživi. Logično nadaljevanje teh prizadevanj je bilo delo na implementaciji uporabniških aplikacij IS O/OSI v okviru projekta COSINE.

© Slika št.9: Evropa je odprla raziskovalni program EUREKA, ki teče še danes

5. Kaj smo naredili v okvirjih, ki nam jih je določal projekt EUREKA-8/COSINE glede na vojno omrežnih konceptov

Slovenska znanstvena upravljavska nomenklatura in politika v osemdesetih ni imela posluh ne za EUREKo in ne za računalniške komunikacije. Dr. S. Pejovnik, predsednik RRS (Republiška Raziskovalna Skupnost) je na našo vlogo za sredstva (za opremo in delo) na projektu COSINE odgovoril, da je ves denar RSS že razdeljen za 4 leta vnaprej in da za te aktivnosti RRS nima sredstev. V tem času je potekala še iniciativa za nadgradnjo super računalniškega centra na Institutu Jožef Stefan z nakupom novega superračunalnika CONVEX, čigava vrednost je bila ocenjena na 4 MIO USD. Sredstva RRS za vso raziskovalno opremo Slovenije so tako za 4 leta bila rezervirana za ta nakup. Vendar se je za projekt in njegove potrebe glede nabave opreme in vzpostavitev ekipe odprla druga možnost.

Zvezna vlada Jugoslavije je sredi osemdesetih ustanovila nov razvojni sklad za spodbujanje tehnološkega razvoja s katerim je upravljal Minister za razvoj, dr. Matić, profesor Fakultete za elektrotehniko iz sarajevske univerze. Pridobivanje sredstev iz tega sklada je potekalo z javnim razpisom in prijavitelji so morali pripraviti projekt v skladu z določenimi pogoji, ki so zelo podobni sedanjim zahtevam v razpisih EU iz okvirnih programov. Na kratko: sodelovanje entitet iz najmanj treh republik, sodelovanje industrije in akademskih ustanov, izdelava natančnega delovnega programa za 4 leta za vsako entiteto ter skupni delovni program. Tudi organizacija prijave je potekala podobno kot to počne danes EU v svojih okvirnih programih. Organizirani so bili informacijski dnevi v prestolnicah tedanjih republik na katerih je prišel osebno tudi minister Matić.

Celotno vsebino prijave jugoslovanskega projekta COSINE je pripravila dr. B. Jerman-Blažič in njena sodelavka mag. Irena Fabič na podlagi predhodnih dogovorov o sodelovanju z kemijskim institutom Boris Kidrič, Računskim centrom univerze v Mariboru in računskim centrom Ljubljanske univerze ter fakultete za Elektrotehniko iz Sarajeva, podjetja Energoinvest iz Sarajeva, Računskim centrom univerze v Zagrebu – SRCE in Fakulteto za elektrotehniko iz Beograda. Projekt je bil odlično ocenjen in so ustrezna sredstva za delovanje in razvoj projekta bila zagotovljena. Kotizacijo oziroma članarino za prvo leto sodelovanja v COSINE je vplačala zvezna vlada.

V ekipi za COSINE na Institutom Jožef Stefan so sodelovali Jauk Avgust, ki je bil mladi raziskovalec (MR) pod mentorstvom dr.B.Jerman-Blažič, in je bil zadolžen, da skrbi kot sistemski administrator za računalnik VAX II, mag.Marko Bonač, ki je pod vodstvom dr.Kalina delal doktorat kot MR in je bil zadolžen, da sodeluje v delovni skupini COSINE za X.400 in dr.B.Lavrenčič, ki je bil zveza med raziskovalci fizike in skupine za računalniške mreže v Odseku ta digitalne komunikacije. Iz RCUM je sodeloval mag. D.Šoštarič, iz računskega centra univerze v Ljubljani pa Rok Vidmar in Matjaž Rihtar. SRCE je zastopal dr.Aurer, Energoninvest dr.G.Babić in Elektro-fakulteto iz Beograda mag.Zvonko Oršolić. V okviru strukture projekta COSINE je bila dr.B.Jerman-Blažič avtorica in odgovorna oseba za izvedbo nacionalnega programa Jugoslavije za izgradnjo akademskega omrežja ter članica najbolj pomembnega odbora zadolženega za izgradnjo prenosnega X.25 omrežja za COSINE imenovanega IXI (International X.25 Infrastructure).

V tem času je vojna med zagovornikov obeh omrežnih konceptov bila skoraj na višku.

Evropski raziskovalci so z veseljem delali na omrežju ISO/OSI in implementacijah projekta COSINE, vendar so vse boljše in večje evropske univerze imele lastno vzporedno zasebno povezavo z raziskovalci ZDA, ki je bila del raziskovalnega omrežja Internet ali pa IBM-ovega omrežja BITNETv Evropi znan pod imenom EARN (European Academic and Research Network).

Slika št.10: Hrbtenica omrežja EARN/BITNET z uporabo protokola X.25 v osemdesetih

Po vzpostavitvi omrežne infrastructure IXI s protokolom X.25 je največji obseg prometa imel prav Internetni protokol IP, vendar smo raziskovalci o tem molčali in skrivali podatke. Mednarodni center za fiziko majhnih delcev v CERN-u je pri tem imel eno od ključnih vlog, ker je bil njihov mrežni center največje omrežno raziskovalno vozlišče z dostopom do takrat vseh obstoječih raziskovalnih mrež v svetu. Tako so evropski raziskovalci hkrati intenzivno sodelovali pri razvoju Interneta in njegovih konceptov skozi srečanja razvojnih skupin Interneta IETF-a (Internet Engineering Task Force) in hkrati delali na

razvoju omrežja COSINE. Sodelovanje je potekalo tudi med univerzitetnimi skupinami ZDA in Evrope in prek izjemno uspešnih poštnih seznamov BITNET-a ter novičarskih skupin Usenet. Vendar se je vojna dveh konceptov intenzivno čutila tudi pri razvoju omrežja COSINE. Evropski raziskovalci smo želeli enostaven in administrativno neobremenjen sistem, ki se bo lahko hitro razvijal in ki bi bil hkrati pravi mednarodni eksperimentalni laboratorij za raziskovanje računalniških mrež pri postavljanju konceptov nove vede – znanost o omrežjih. Vendar je denar za skupni raziskovalni projekt prihajal iz evropskih vladnih ustanov, ki so stali na okopih ISO/OSI. Ni bilo niti enega strokovnega srečanja raziskovalcev brez ostrih besednih dvobojev in obojestranskih kritik zagovornikov konceptov, ki so se bojevali. To kažejo tudi karikature raziskovalca iz CERN-a, dr.Francois Fluckiger.

In kje smo bili mi v tej vojni? V tem času je reševanje problema internacionalizacije internetnih storitev (uporaba drugih jezikov razen angleščine) precej žulil ameriške raziskovalce in razvijalce Interneta, ki na tem področju niso imeli ne znanja in ne izkušenj. Do sredine devetdesetih let smo v Internetu lahko pisali le s črkami angleške abecede. Vendar je omejitev na angleško-govoreče uporabnike bil velik problem pri strategiji širitve Interneta v Evropi in v drugih koncih sveta. Koncept nepovezavnih protokolov je lahko zmagal le če je imel dovolj podpornikov in vernikov. Na tem področju smo znanje imeli mi, Evropejci, ki so problem že reševali v uporabniških storitvah Videotext in Teletext. Pregovorna pragmatičnost Američanov se je pokazala tudi na tem področju. V l l.1990 so organizirali zaprto strateško delavnico vrhovnega telesa Interneta IAB (Internet Advisory Board) o bodoči strateški usmeritvi Interneta glede podpore ne-angleških jezikov v storitvah elektronske pošte, Gopher-ja, Telnet-a ipd. na katero so med redkimi Evropejci povabili tudi vodjo jugoslovanskega projekta in člana odbora ISO za kode JTC1 SC2, Borko Jerman-Blažič.

Ta strateška delavnica je sprejela uporabo kodnega sistema ISO 10 646, ki je bil bolj znan po njegovi industrijski inačici Unicode in se danes uporablja za prikazovanje in izmenjavo teksta v vseh možnih jezikov sveta v storitvah Interneta. Številka ISO 646 je bila pomembna, namreč ISO 646 je bil standard znan kot ASCII standard (American Standard Code for Information Interchange), ki je določal kode za nabor znakov angleške abecede. Posledica te odločitve je bila tudi razširitev internetnega standarda za elektronsko pošto, ki je določal različne priponke znan kot MIME (Multipurpose Internet Mail Extension)– pri nastanku katerega je vloga Evropejcev bila odločilna. Hkrati je TERENA (združenje akademskih mrež Evrope) imenovala vodjo jugoslovanskega projekta COSINE za vodjo njihove skupine za internacionalizacijo storitev in za člana njenega Tehničnega odbora. Videti v živo delovanje Internetnega koncepta modela na sestankih IETF-a v poznih osemdesetih prejšnjega stoletja, ki je omogočal enostavno delovanje vseh znanih aplikacijskih storitev in takojšnjo povezavo z domačim računalnikom je mene osebno do konca spreobrnila v klub zagovornikov koncepta nepovezavnih protokolov oziroma Interneta. To je bila dodatna spodbuda, da moramo povezave do Interneta speljati doma čim prej. Način vodenja razvoja standardov za internetne tehnologije v okviru IETF v primerjavi s potekom razvoja standardov za model OSI je bilo sproščeno, akademsko. Standardi so se sprejemali le če sta dve aplikaciji narejeni po istem internetnem standardu delovale na dveh koncih omrežja in so se medsebojno razumele in delovale. Debate o konceptih in rešitvah so potekale na podlagi tehničnih argumentov, predvsem prek poštnih seznamih. Odločitve so bile sprejemane s konsenzusom in ne s preglasovanjem. Raziskovalci obeh celin so bili pripravljeni sprejeti rešitve za Internet tudi iz nasprotnega tabora ISO/OSI, na primer za varno elektronsko pošto in certifikate po standardu X.509 znane kot e-potrdilo, če tega v internetnih rešitvah ni bilo. Enako kot standard ISO 10646.

V istem času je načrtovalcem omrežja COSINE postalo jasno, da akademsko omrežje po ISO/OSI ne morejo graditi po modelu, ki ga je določal ISO/OSI in so zato naredili prvo izjemo – omrežje, ki se je gradilo med 19 državami Evrope je uporabljalo le protokol X.25.

Protokol za medsebojno povezavo lastniško različnih X.25 omrežij znan kot protokol X.75 je bil zavržen in tako je infrastruktura IXI delovala med državami Evrope po istem protokolu – protokolu X.25. Omrežna infrastruktura se je gradila s pogodbami in dogovarjanjem za vzpostavitev povezav med državami in s priklopom na skupno hrbtenico na podlagi pogodb med nacionalnimi PTT-ji (lastniki vodov) in Komisijo Evropske skupnosti. Vzpostavitev omrežja IXI je trajala več kot eno leto po zagonu projekta COSINE, ker je le ta nastajala ob sklepanju pogodb z vsakim nacionalnim PTT-jem in so vsa pogajanja z monopolnimi ustanovami bila izjemno zahtevna. Pri nastajanju te mreže sem opazila, da nekatere akademske skupine ali organizacije imajo težave z najemom linij, ki so predpostavljale, da bodo imele le priklop na njihova nacionalna javna omrežja za prenos podatkov kot je bil naš JUPAK. Najpogostejši razlog je bil strah domače PTT glede mogoče konkurence na novem odpirajočem se trgu omrežnih storitev. Rešitev je v teh primerih bila preprosta. Te nacionalne akademske skupnosti so problem reševale tako, da so najemale zasebne linije, ki je povezovala njihovo ustanovo (oziroma skupnost) s prvo mednarodno vstopno točko infrastrukture IXI. Potrebovale so le opremo za lastno X.25 vozlišče. Tako je bil problem, ki je izhajal iz strahu nacionalnih PTT pred konkurenco rešen. Imajoči v mislih dogajanja v Jugoslaviji proti koncu osemdesetih sem bila trdo odločena, da v Sloveniji poizkusimo rešiti našo povezavo z IXI z najetjem mednarodne zasebne linije, ker so se zadeve za pridobivanje dovoljenj v Beogradu za najem voda do najbližjega vozlišča IXI na Dunaju in za povezavo z JUPAK-om komplicirale. Zasebna linija bi nam lahko omogočila lažjo uporabo tudi drugih

protokolov in povezavo z Internetom.

Vloga za dovoljenje za najetje mednarodne linije je bila poslana v Beograd že na začetku projekta COSINE v l.1988. Zvezni komite za promet v Beogradu, ki naj bi izdal dovoljenje je to pogojeval z izdajo soglasja Zajednice PTT Jugoslavije in Saveznog sekretariata za odbranu. JUPAK je bil strateška oziroma kritična državna infrastruktura in so za priklop v tuje omrežje zahtevali odobritev za to pooblaščenih organov. Po pričakovanju soglasja in dovoljenja tekom dveh let ni bilo. Upravljavska nomenklatura Instituta Jožef Stefan je moj predlog za najetje zasebne mednarodne linije do Instituta Jožef Stefan zavrgla. Podobno temu je zavirala nabavo računalniške opreme z operacijskem sistemom UNIX, ki bi nam omogočil opremo potrebno za povezavo z Internetom. V tem času je vsa programska oprema za delovanje Interneta bila brezplačno na voljo na samem omrežju le za operacijski sistem UNIX. Ozadje tega stališča je bilo dvojno: držati v lastne roke ves nadzor in razvoj v zvezi z omrežji (ter podpirati uradna vladna stališča) in hkrati se izogniti stroškom za izgradnjo lastne akademske komunikacijske infrastrukture (akademsko omrežje bi uporabljalo za prenos omrežje JUPAK in bi vsa zadeva bila nadzorovana). Tokratno omrežje DECNET (slika 11), ki je povezovalo slovensko akademsko srenjo je uporabljalo za povezavo med računalniki v omrežju storitve JUPAK-a. Rešitev je bila enostavna: namesto izgradnje lastnega akademskega omrežja bi z uporabniškimi sistemi ISO/OSI in JUPAK-om lahko nadomestili obstoječe storitve omrežja DECNet. Vendar je s tem razvoj akademskega omrežja in prihod Interneta bil zamujen najmanj za dve leti ali pa več. Slovenska sredstva za raziskovalno opremo so bila namenjena super računalniku CONVEX.

© Slika št. 11: Domače omrežje DECNET

6. Priprave na prihod Interneta spomladi 1991

V času čakanja na dovoljenje iz Beograda sem poskrbela, da so bila vsa pripravljalna dela za prihod voda do vozlišča IXI na Dunaju opravljena. Po pričakovanju je to vzbudilo določeni strahove in pomisleke glede monopolnega položaja slovenskega lobija na področju omrežnih tehnologij. In spet se je v razvoj omrežnih konceptov in sistemov na področju mrež vmešala politika in osebni finančni interesi. Namreč, že v l.1989 sem osebno registrirala v tedanjem edinem centru za domene NIC ( Internet Network Information Center) vrhnjo domeno za .YU, ki nam je omogočila tudi vzpostavitev mednarodnega vstopnega vozlišča za elektronsko pošto po standardu X.400 in tako tudi zagotovila posredovanje naše elektronske pošte poleg v omrežje X.400 COSINE tudi v omrežje Internet. V letu 1990 je domena .YU imela registrirano 2 računalniški domeni, obe sta bili na Institutu Jožef Stefan. Vsaka država, članica COSINE, je imela svoje nacionalno vstopno vozlišče za X.400 znano kot Well Known Entry Point ali WEP. To vozlišče je zbiralo vso pošto akademske srenje dotične države in jo pošiljalo naslovnikom v tujino, enako je delalo z naslovniki v lastni državi. Vstopno vozlišče za X.400 je bilo instalirano na računalniku VAX II in za njega je skrbel kot sistemski administrator Avgust Jauk.

Vendar je bila najbolj pomembna lastnost tega vozlišča možnost, da se je naša pošta po preoblikovanju v drugo standardno obliko dostavljala tudi v omrežje Interneta in BITneta. Vendar je ta pošta bila edina možna mednarodna storitev. Ostale, ki so takrat bile na voljo na primer virtualni terminal ali telnet, prenos datotek ali FTP, storitev za iskanje dokumentov na omrežju ali Gopher in Veronika so za nas bile nedosegljive. Uredila sem tudi, da so na univerzi v Berkley-u v Kaliforniji vzpostavili datoteko za imenski prostor Interneta (DNS), ki je za naše potrebe upravljala in registrirala vse pod-domene pod

vrhnjo domeno .YU. Naše vozlišče WEP (Well Known Entry Point) za elektronsko pošto, ki je uporabljalo za vstop v tujino prenosni protokol X.75 (zaradi neobstoja naše direktne linije X.25 do IXI smo uporabljali JUPAK-ov protokol X-75) je prek infrastrukture IXI bilo povezano z vozliščem omrežja EARN (evropski del omrežja BITnet), ki se je nahajalo v Parizu.

© Slika št. 12: Javno omrežje za prenos podatkov JUPAK

To vozlišče omrežja EARN je imelo instaliran pretvornik protokolov, ki je pošto pripravljeno s protokolom X.400 preoblikovalo v elektronsko pošto po internetnem standardu RFC 822 in je z internetnim protokolom za elektronsko pošto SMTP (Simple Mail Transport Protocol) poslalo našo pošto na Univerzo Columbia (CUNY) v New Yorku in od tam v ameriški Internet. Obratno pot je opravila pošta iz Interneta v naš WEP in prišla do naših poštnih predalaov z naslovi X.400. V tem času je to že bila nekakšna revolucija, Jugoslavija je prek vozlišča na Institutu Jožef Stefan lahko komunicirala z elektronsko pošto z razvitim svetom ZDA in Evrope v omrežju Internet.

Vzporedno z razvojem omrežne tehnologije so potekale v evropskih državah tudi institucionalne spremembe. Nastajale so institucije znane kot raziskovalne in akademske mreže, ki so imele različno pravno obliko. Če so bile ustrezno organizirane so postale tudi uradne partnerice v projektu COSINE. Najbolj pogosto so to bile konzorciji univerz ali pa samostojne pravne osebe, ki so jih le te ustanovile. Vendar so skoraj vse imele vladno podporo in so bile članice RARE – združenja akademskih mrež Evrope, ki se je potem preimenovala v TERENA (Trans European Research and Academic Network Association).

© Slika št. 13: Izbira generalnega sekretarja Združenja akademskih mrež Evrope

V ZDA je NFS (National Science Fundation) ustanovila in financirala organizacijo MERIT ter akademsko omrežje NFSnet (National Science Fondation NET), ki je skrbela za operativno delovanje raziskovalnega omrežja Internet in koordinirala raziskave, ki so potekale na ameriških univerzah in na Raziskovalnem institutu v Stanfordu (SRI). Ko sem o tem pripovedovala tedanjemu predsedniku

Komiteja za raziskovalno dejavnost Slovenije g.Eriku Vrenko, me je zaprosil, da napišem krajši elaborat o tem in podam osnovne smernice za ustanovitev podobne institucije tudi pri nas doma. Elaborat sem napisala in mu ga dostavila. Rezultat tega je bil, da sem dobila kopijo dopisa direktorja Instituta Jožef Stefan, s katerim me zaradi tega dejanja obsoja in prerazporeja na delovno mesto kjer naj ne bi imela stike z javnostjo!!. Vendar je kljub temu postopek ustanavljanja Jugoslovanske akademske mreže s partnerji iz projekta COSINE ni bilo mogoče ustaviti. YUNAC je nastal pozno jeseni l.1989 kot delniška neprofitna družba registrirana na Okrožnem sodišču v Ljubljani.

© Slika št. 14: Vabilo ob ustanovitvi Internet Society v l.1992 za prispevek o YUNAC-u v njihovem glasilu

Bila sem imenovana za generalnega sekretarja. Vse članice projekta COSINE v Jugoslaviji so družbi pristopile in postale članice upravnega odbora. Največ nerganja in metanja polen pri ustanovitvi omrežja YUNAC je prišlo iz slovenskih ustanov. Tega seveda nisem mogla razumeti. Dela na razvoju računalniškega omrežja znotraj COSINE je bilo preveč za vsakega partnerja, sredstva Matićevega sklada so pritekala in razen politike ter interesov posameznikov nisem videla nobenih nerešljivih problemov za napredek in razvoj projekta, ki je bil podpisan strani YUNAC-a v l.1990.

© Slika št. 15: Zadnja stran pogodbe o partnerstvu YUNAC-a v projektu EUREKA 8/COSINE

Čakali smo le na dovoljenje za najem mednarodne linije in na priklop JUPAK-a na IXI. Ugotovila sem, da poleg zveznih ustanov iz Beograda so izdajo dovoljenja zavirali tudi naše partnerke, ustanove

iz BiH z zahtevo, da bi se morala lokacija najbolj pomembne vstopne točke v evropsko omrežje IXI nahajati v središču Jugoslavije in ne na obrobju v Ljubljani (ob tem so pozabili, da JUPAK v Bosni in Herzegovini ni bil operativen). V njihovi zahtevi je bila skrita želja in pričakovanja, da pridejo do ustrezne opreme – sodobnega in hitrega vozlišča za X.25, ker se je sarajevsko podjetje Energoinvest, clan COSINE v tem času ukvarjal z izdelavo X.25 opreme na računalnikih firme Digital. Ko sem ugotovila vir zadržkov za pridobitev dovoljenja za priklop na IXI, sem takoj sprožila nabavo najsodobnejšega vozlišča X.25 firme Dynatech in ga instalirala v kletnih prostorih Instituta Jožef Stefan ter ga povezala z računalnikom VAX II na katerem je bilo instalirano vozlišče WEP COSINE za elektronsko pošto X.400.

© Slika 16: Logo Akademske mreže YUNAC

© Slika 16A: Dokument iz l.1989, ki je obsojajal iniciativo o vzpostavitvi akademske mreže

7. Zadnja dejanja novembra 1991 in vzpostavitev povezava v Internet

V tem istem času so v Beogradu ugotovili, da postaja Ljubljana in Slovenija dejansko direktno povezana z Evropo in ZDA prek neodvisnega sistema za elektronsko pošto in so zato svoji akademski ustanovi, Elektrotehnični fakulteti univerze v Beogradu, zagotovili lasten dostop do evropskih akademskih mrež. Tako je v l.1990 bila vzpostavljena zasebna mednarodna najeta linija med Elektrotehnično fakulteto, Univerze v Beogradu in Univerzo v Linzu, ki je posedovala vstopno vozlišče za omrežje EARN (European Academic and Research Network oziroma Evropski del BITNET-a). Delovalo je s programsko opremo IBM (RJE) in s pomočjo sredstev, ki jih je IBM zagotavljal univerzam za najem komunikacijskih vodov.

© Slika 17: In vojna med koncepti se je nadaljevala v okviru znanstvenih projektov

In spet je bila v igri umazana vojna konceptov! Kdo bo zmagal in kdo

bo obvladal trg? Glavni akterji v vojni dveh konceptov so bili pripravljeni sprejeti vsakega novega »vojaka«, le da je pristal na njihovi strani.

Med tem smo mi v Ljubljani še naprej čakali na dovoljenje iz Beograda za priklop JUPAK-a na IXI, od naše prve vloge je minilo več kot dve leti. Niso pomagale ne urgence Slovenskega komiteja za promet in zveze in ne predsednika Zveznega komiteja za promet in zveze, ki je bil naše gore list. Vojna konceptov in politike, ki se je odvijala na svetovnem prizorišču je imela mlade tudi pri nas. Nenadoma zgodaj spomladi l. 1991 s pomočjo svojega dobrega sodelavca in prijatelja iz Zajednice PTT Jugoslavije s katerim sem delala na standardizaciji jugoslovanskih abeced v 7-mo, 8-mo in 16-bitnih kodnih tabelah za potrebe predstavitvenega sloja ISO/OSI v aplikacijah Videotex in Telektekst dobila njihovo soglasje za priklop JUPAK-a na IXI. Potrebovali smo le še soglasje Saveznog sekretariata za narodnu odbranu. Aprila 1991 je na Institutu Jožef Stefan prišlo sporočilo, da naj jaz osebno pridem v Beograd na razgovor z g.Ražnjatoviću v zvezi z našo zahtevo za dovoljenje (urgenca prek Zveznega instituta bezbednosti s katerim je sodelovala Iskra Delta in so moje osebne povezave očitno še delovale in uredile dostop do osebe, ki je o tem odločala). Uradniki na Institutu "Jožef Stefan" so se ustrašili vabila in ker direktorja ni bilo mi niso hoteli napisati potni nalog za Beograd. Vendar odločena, da dovoljenje dobim sem enega sončnega jutra aprila 1991 odpotovala z jutranjim letalom ADRIA-e v Beograd in takoj se napotila v Sekretariat, kjer so me pričakovali. Odpeljali so me do g.Ražnjatovića. Bila sem lepo sprejeta vendar sem morala najprej z njim na prazen želodec zgodaj zjutraj piti slivovko in kavo in se šele nato se z njim pogovoriti o naših potrebah. Čutila sem v zraku, da se ve, da Slovenija počasi odhaja. Vendar je rezultat bil pomemben. Dobila sem dovoljenje za priklop na IXI v imenu jugoslovanskega akademskega omrežja YUNAC. Po

povratku v Ljubljano sem takoj stopila do slovenske PTT do g.Pavleta Mešeta, ki nam je veliko nesebično pomagal v vseh prizadevanjih za razvoj akademskega omrežja. Vozlišče X.25 je bilo na Institutu Jožef Stefan in ni bilo več nobenih ovir za testiranje povezave z Dunajskim vozliščem IXI.

Napori in prizadevanja so končno dala rezultat. Povezava je začela delovati tri tedne pred osamosvojitvijo Slovenije junija 1991.

Linija je bila pod našim nadzorom in nihče nam je ni mogel vzeti. V prvih dneh osamosvojitve je nadzorni center omrežja COSINE IXI, ki je bil v Amsterdamu, prvi ugotovil, da se v Sloveniji nekaj dogaja in so me kontrolorji omrežja poklicali prve dne osamosvojitve po telefonu in spraševali kaj se to pri nas dogaja. Nadzorni zasloni njihovega centra za nadzor omrežja so kazali, da naša linija do Dunaja ni ves čas operativna. Razlog za to je bil v napadu letal JLA na odajnike na Krvavcu, ki so komunikacijsko povezovale Jugoslavijo z zahodno Evropo. Enako usodo je doživela tudi linija iz Beograda do omrežja

EARN v Linzu. Vendar so delavci slovenske PTT poškodbe odajnikov hitro odpravile in so obe linije spet kmalu delovale. Tako smo se ubranili obtožb Beograda, da je bila linija do Linza namenoma poškodovana in njihova povezava ogrožena. Vendar linija med Beogradom in Linzem ni dolgo zdržala, na predlog ZN in s soglasjem evropske akademske skupnosti so na podlagi sprejetih sankcij v ZN proti Jugoslaviji linijo kmalu proti koncu 1991 ukinili.

Vojna v Sloveniji se je sicer hitro končala vendar Slovenija v l.1991 in v prvi polovici l. 1992 še ni imela priznanja ZN, kar je imelo za posledico, da nismo imeli niti kodo/domeno za Internet (.SI). Za pridobitev te kode v ISO so zahtevali sprejetje v članstvo ZN.

Ves čas vodenja projekta COSINE sem bila v tesnih stikih s svojimi kolegi iz CERN-a (Mednarodni center za jedrsko fizikov Ženevi), NIKHEF-a (Institut za matematiko in fiziko v Amsterdamu) in drugih znanstvenih ustanov, ki so vzporedno z razvojem COSINE na podlagi modela in koncepta OSI razvijali in uporabljali tudi raziskovalno omrežje Internet. To delovanje v projektu COSINE je bilo neuradno, vendar široko sprejeto med nekaterimi raziskovalci COSINE (nizozemskimi, skandinavskim in angleškimi), kljub uradnim načrtom izgradnje omrežja ISO/OSI. Glavna zamera mojih evropskih kolegov zagovornikov koncepta Interneta je bila, da YUNAC svoj sistem za imenski prostor za Internet (.YU) ima v ZDA in da je to za evropsko državo nedopustno. Vendar kako naj DNS prenesem v domovino, če je uradna doktrina vladajočih bila uporaba le koncepta ISO/OSI? Ves čas moledovanja zveznim organom v Beogradu za dovoljenje za najem mednarodne povezave na IXI je naša elektronska pošta X.400 v tujino potovala s protokolom X.75, ki pa ne omogoča uporabo nepovezavnega protokola IP.

Tako je vzpostavitev linije za X.25 v IXI za YUNAC bila dejansko odrešitev. Imeli smo direktno linijo, ob nabavi postaj SUN SPark 1+

z operacijskim sistemom UNIX sem zagotovila tudi programsko opremo za X.25, ki je lahko opravila enkapsulacijo protokola IP znotraj X.25 in se začela dogovarjati s kolegi iz NIKHEF-a in CERN-a,

Slika št. 19: Kopija elektronske pošte v katerem zaprošamo za sprejem za vstop v Internetno vozlišče v Amsterdamu z uporabo vodov zasebnega omrežja EASYnet

Slika št. 20: Dopis Oliver Martina iz CERN-a v katerem nam pošilja folmular za uporabo EASYneta za vstop v Amsterdamsko vozlišče

da mi dovolijo uporabo zasebnih vodov omrežja EASYnet, ki bi omogočile, da naš promet, ki je nosil internetne naslove prišel do lokacije v Amsterdamu do Instituta za fiziko in matematiko NIKHEF-a. NIKHEF je bil akademska institucija in na priporočilo njihovega sodelavca dr.Roba Blokzijla (predsednika RIPE, organizacija, ki koordinira internetna omrežja v Evropi, – Reseaux IP Europeen) pripravljena sprejeti naše internetne naslove in jih usmeriti po svoji povezavi v tedanji Internet. Formular za dovoljenje za priklop je oktobra 1991 poslal moj kolega dr.Olivier Martin iz CERNa. Formular

sem ga nemudoma izpolnila, vnesla dodeljene internetne naslove in poslala v Berlin v administrativni center EASYneta.

Slika št. 21: Izpolnjen formular za YUNAC za vstop v Internet

V vmesnem času sem od Evropskega koordinatorja IP omrežij RIPE pridobila za YUNAC naslove iz kategorije B razreda z 64 000 možnimi internetnimi naslovi. Vendar je za priklop do Interneta prek zasebnih linij EASYnet-a nekaj še manjkalo.

V NIKHEF-u so imeli že moderni usmerjevalnik CISCO, mi pa na Institutu Jožef Stefan v Laboratoriju za odprte sisteme in mreže le UNIX-ov operacijski sistem in programsko opremo za enkapsulacijo IP v X.25. Če bi imeli tudi vozlišče CISCO bi cela zadeva bila veliko

enostavnejša. Testiranje konfiguracij in nastavitev z minimalno opremo v Ljubljani je potekalo na daljavo in se je testiranje vleklo kar več dni brezuspešno in povezava ni in ni hotela steči. Vendar je naslednji teden v Amsterdam prišel kolega Tony Bates iz University Colledge v Londonu, ki je stikalo CISCO v amsterdamskem vozlišču NIKHEF korektno nastavil in zadevo premaknil. Tako je naša dolgo pričakovana internetna povezava stekla. Bil je temen in mrzel dan v novembru, vendar je nam posijalo sonce. Hitro zatem smo prenesli datoteko in zapise za DNS za .YU in jo dopolnili z dodanimi zapisi. In smo imeli v še nepriznani Sloveniji lastno internetno povezavo v okviru Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan, ki smo jo postavili tiho in po gverilsko brez vednosti nobenih avtoritet in samo-oklicanih voditeljev. Brez fotografiranja, slik, okroglih miz, objav in brez proslav. Elektronska pošta s protokolom SMTP, ki je bil vgrajen v OS UNIX je zatem takoj stekla, ker je koncept Interneta bil pragmatičen, enostaven in učinkovit. In to mu je prineslo zmago v 30-letni vojni konceptov. Zatem so spomladi l.1992 vsa slovenska lokalna omrežja, ki so imela internetne številčne naslove ne glede na vrsto ustanove (akademsko ali komercialno) prosila za priklop na to našo Internetno linijo.

© Slika št. 22: Elektronska pošta spomladi 1992 v katerem se zahtevajo priklop na YUNAC-ovo internetno linijo omrežja, ki so pridobila IP naslove, komercialna in akademska

Naslednje leto se je dejansko končala Internetna zgodovina, kot raziskovalnega projekta. Uprava akademskega omrežja ZDA NFSnet je predala prenosno raziskovalno omrežje Internet (njegovo infrastrukturo) v vzdrževanje korporaciji AT&T, ki je telekomunikacijske stroške začela zaračunavati univerzam, tako kot je zaračunavala telefonske komunikacije. Dve leti za tem so NFSnet tudi ukinili. Univerze v ZDA pa so začele graditi svoja lokalna omrežja in razvijati uporabniške storitve Interneta v skladu z zmagovitim omrežnim konceptom, ki ga je zastavil že prof.Pouzin, da se storitve dogajajo na obrobju mreže, v uporabniških sistemih. Stanford Research Institute je istega leta (1992) objavil prvo knjigo o Internetu »Internet: Geting Started«

© Slika št. 23: Prva stran prve knjige o Internetu, ki jo je izdal v l.1992 Stanford Research Institute International »Internet: Geting started« in strani, ki predstavijo YUNAC

s pojasnili kako Internet deluje in kako si postaviti internetno omrežje ter ustrezne uporabniške storitve. Poleg tega je knjiga vsebovala pregled vseh obstoječih akademskih mrež na svetu, ki so imele internetne storitve. Med zahodnimi državami Evrope in ZDA je v knjigi prisoten tudi YUNAC in delo ekipe na Institutu Jožef Stefan. Vloga in pomen našega omrežja YUNAC in Interneta pri osmosvojitveni vojni

Slovenije je bila še enkrat poudarjena v l.1994 na prvi evropski konferenci o Internetu – INET v Pragi v prestižni ameriški reviji na področju visokega šolstva ZDA.

Naša prva knjiga o Internetu je pa ugledala luč sveta v l.1996. Založila jo je založba Novi Forum, pozneje znana, kot razvijalka spletnega portala »najdi.si«.

© Slika št. 24: Vint Cerf in Borka Jerman-Blažič, 1994 v reviji Chronicle of Higher Education o pomoči Interneta v osamosvojitveni vojni

Tim Bernard Lee je tudi v tem pomembnem letu spomladi 1992 na konferenci Združenja akademskih mrež Evrope - RARE (pozneje TERENA) v Insbrucku pokazal prvič raziskovalni skupnosti za omrežja svoj izdelek za izmenjavo hypertekstovnih datotek, ki so ga zatem imenovali World Wide Web. S tem je začelo novo obdobje omrežja Internet. Internetni koncept računalniških komunikacij je zmagal in v l.2011 dosegel 1.5 milijard uporabnikov.

V Sloveniji je razvoj uporabe internetnih storitev in ustrezne infrastrukture potekal nekoliko drugače, počasneje. Prvo spletno stran so izdelali relativno hitro na Gradbeni fakulteti universe v Ljubljani pod vodstvom dr.Žiga Turka in v računalniškem centru Instituta Jožef Stefan kot znano spletno mesto Mat Kurja v l.1992/1993, vendar je širjenje internetnega omrežja je potekalo počasi. Zlasti to velja za uporabo storitev v poslovne in druge produkcijske namene.

© Slika št. 25, 26: Prva knjiga o Internetu v slovenščini. V istem letu ( 1996) smo ustanovili tudi slovenski del društva Inetrnet (Internet Society-ISOC)

8. In dan zatem doma …………

V prvi polovici 1992, ko so postopki za nakup superračunalnika CONVEX bili v zaključni fazi je minister za znanost dr. Tancig ustanovil akademsko mrežo Slovenije ARNES, kot javni zavod vlade. Ob postavitvi ARNEs-a so začele akcije za zagotovitev njegovega monopola za vse dimenzije strokovnega, znanstvenega in raziskovalnega področja povezanega z računalniškimi mrežami. Ostalim raziskovalcem delo na tem področju je bilo skoraj onemogočeno. Koncept modela OSI. X.25 in X.400 je še naprej bil podpiran s strani uradne nomenklature in vodstva ARNES-a.

COSINE je bil aktiven projekt do konca l. 1992. V tem času in nekoliko pozneje so delavci ARNES-a sporočali svojim uporabnikom , da če kakšen raziskovalec uporablja internetne storitve namesto OSI in X.400 (ki so bili brezplačni) mu bodo to posebej zaračunali. Delavci ARNESa so s pomočjo vodstvenih kadrov Instituta vstopili julija 1992 med vikendom v prostore Laboratorija in presekale kabel, ki je omogočal internetno povezavo. Iz postaje SUN STARK 1+ so pobrale datoteko za DNS in tako pustile razdejanje na veliko presenečenje delavcev Laboratorija, ki so ostali tudi brez storitve za elektronsko pošto. Ureditev novega priklopa, nove IP številke iz dveh novih C razredov ter novo poddomeno za elektronsko pošto so zahtevali čas od nekaj mesecev, nekaj zaradi neznanja upravljalcev in nekaj zaradi nagajanja.

© Slika št. 27: Elektronska pošta jeseni 1992 strokovnjakov RIPE, ki učijo ARNES-ovce kako nastaviti zapise za elektronsko pošto v datoteki za DNS (imenski prostor Interneta

Razvoj informacijske infrastrukture je vlada RS podpirala, vendar raziskave in razvoj novih storitev je bila prepuščena le posameznim iniciativam kot je na primer bil project NICE iz 4. Okvirnega programa in vzpostavitev povezave v JAMES – ATM omrežje telekomov EU združenih v program za napredne telekomunikacije – ACTS. Omrežje je zagotovilo storitve videokonferenčnih sistemov velikih razsežnosti že l. 1998.

Izjema je bilo področje za overjanje javnih ključev in razvoj certifikatskih agencij za overjanje javnih ključev in izdajo digitalnih potrdil, ki je v Slovenijo prišlo najprej skozi projekt 4. Okvirnega programa EU ICE-TEL in ICE-CAR v l.1996-1998 prek iste ekipe na Institutu Jožef Stefan. Rezultat tega je bilo sprejetje Zakona o

elektronskem poslovanju v l.2000, ki je uvrstilo Slovenijo med najbolj napredne kandidatke za članstvo EU. Nekatere razvite storitve (e-uprave) z izjemo e-bančništva so se kljub zaostajanju po polževo uveljavljale. Slovenija dogajanja v zvezi z razvojem Interneta prihodnosti in v programih, ki potekajo v okvirnih programih EU na tem področju ne podpira. Prizadeva si vsaj pri razvoju komunikacijske infrastrukture ohraniti položaj v sredini lestvice evropskih držav. Razlika in prednost, ki smo jo imeli pred ostalimi novimi članicami EU, ki se je merila v desetletja je danes popolnoma izpuhtela. Odnos vlade do področja kaže tudi ignoriranje ustanovitev Skupščine za bodoči Internet EU, ki se je zgodila marca 2008 na Bledu in sprejeto Blejsko deklaracijo o bodočem Internetu (edini dokument predsedovanja, ki ima v svojem naslovu slovensko ime). Vladnih predstavnikov z izjemo direktorja ARRS in kolega prof.dr.Ž.Turka ni bilo.

Vendar so vsa dogajanja v zvezi nastankom in zmago Interneta v zaključni fazi 30-letne vojne za koncepte omrežnih tehnologij nepozabljiva zlasti, ker si bil tudi ti del tega. Včasih kot opazovalec in včasih kot tihi pristaš in včasih kot aktivni akter ene od vojskujočih se

strani. Vendar pomembno je, da smo v tej vojni izbrali zmagovalca in ga še pravočasno pripeljali v Sloveniji kljub vsem oviram.

Borka Jerman-Blažič

Vodja projekta COSINE EUREKA-8 v l.1988-1992
Generalna sekretarka YUNAC-a v l.1989-1992
Predsednica ISOC Slovenija, 1996-
exPredsednica ISOC Europe (ISOC-ECC), 2004-2006
Predsednica jugoslovanskega odbora za standardizacijo kod za nabore znakov in članica ISO JTC1 SC2 od ustanovitve do l.1991
Predsednica Slovenskega odbora za standardizacijo informacijske tehnologije, od ustanovitve naprej
Članica Tehničnega odbora TERENA in vodja skupine za internacionalizacijo internetnih storitev, v l.1992-1996

Kako je Internet prišel v Slovenijo